Sveže ideje za pravo v dobi velikega podatkovja (I. del)

Literatura, ki obravnava pravne
vidike velikega podatkovja, je čedalje bolj obsežna in zajema čedalje bolj
raznolike teme, še vedno pa je poudarek na povezanih vprašanjih zasebnosti in
varstva (osebnih) podatkov. Pri iskanju rešitev oziroma ustreznega odziva na
izzive velikega podatkovja se občasno pojavi tudi kakšen zanimiv (in na
prvi pogled običajno nerealističen, a po podrobnejšem premisleku obetajoč) predlog.

Tako denimo profesor na ameriški
univerzi MIT  Alex
Pentland
predlaga t.i. novo
pogodbo o podatkih
(New Deal on Data)
, v kateri bi
se jasno zapisalo, da so podatki last posameznika, ki jih generira in na
katerega se nanašajo, ne glede na to, kdo te podatke zbira in obdeluje. Ideja
torej temelji na tem, da ima posameznik nad svojimi podatki absolutno pravico (enako
kot ima npr. absolutno pravico nad svojim telesom in denarjem). Avtor v tem
konceptu kot bistveno vidi transparentnost glede vseh okoliščin v zvezi z
zbiranjem podatkov, pri čemer je končni cilj ta, da bi imel dostop do celotne
slike, ki jo veliko podatkovje izriše o njem, 
le posameznik, na katerega se podatki nanašajo (in ne npr. Google,
Facebook, banke, zavarovalnice ipd.).
Brandon Crowther pa v
članku (Ne)razumno
pričakovanje digitalne zasebnosti / (Un)reasonable Expectation of Digital Privacy
med drugim
ugotavlja, da v današnjem času potrebujemo bolj konstruktivno varovanje
zasebnosti in v zvezi s tem predlaga nov model t.i. deljene zasebnosti (shared
privacy
)
. Pri tem izhaja iz kritične analize doktrine tretje osebe (third party doctrine), ki se je razvila
v kazenskem procesnem pravu ob konceptu razumnega pričakovanja zasebnosti in
skladno s katero je zasebno samo tisto, kar posameznik izrecno želi obdržati
kot zasebno (vse ostalo pa je torej javno). Avtor nasprotno meni, da bi bilo
treba tudi v pravu pripoznati dejstvo, da lahko posameznik preko spleta deli
določen podatek s pričakovanjem, da bo ostal zaupen znotraj kroga subjektov, s
katerimi ga deli, in predlaga model, ki bi bil podoben institutu poslovne
skrivnosti ali razmerju zaupnosti npr. med zdravnikom in pacientom ali
odvetnikom in klientom. Pri tem sicer tudi sam ugotavlja, da podatki, ki jih
posameznik objavi ozirom deli na svetovnem spletu, ne morejo uživati povsem
enakega varstva kot zaupna razmerja in poslovne skrivnosti, vendar vseeno meni,
da sistem, v katerem je pripoznana določena mera pričakovanja zasebnosti tudi v
deljeni komunikaciji, sovpada s tem, kako ljudje dejansko razmišljajo pri
uporabi sodobnih komunikacijskih sredstev.

2017-06-01T08:24:53+00:00 17. 03. 2015|

Objavi komentar