M.N. IN DRUGI PROTI SAN MARINU (2015)

V začetku julija je veliki senat Evropskega sodišča za
človekove pravice sprejelo zanimivo in aktualno sodbo s področja varstva
zasebnosti, in sicer v zadevi M.N. in drugi proti San Marinu (28005/12, http://hudoc.echr.coe.int/eng#{“itemid”:[“001-155819”]}
). Sodišče je ugotovilo kršitev pravice do varstva zasebnosti osmega člena
konvencije v primeru pritožnika M.N..

Pred letom 2009 je Italija sprožila več kazenskih postopkov
v zvezi s pranjem denarja, zlorabo položaja pri trgovanju s finančnimi
inštrumenti, itd., a ne zoper pritožnike. S temi kaznivimi dejanji naj bi bilo
povezano tudi podjetje San Marino Investimenti S.A., katerega delnice naj bi
bile uporabljene pri spornih finančnih operacijah. Italijanski državni tožilec
je zaprosil San Marino za pomoč pri pridobivanju dokumentacije in pri izvedbi
hišnih preiskav pri finančnih inštitucijah v San Marinu. Sodišče v San Marinu je
tako odobrilo preiskavo vseh bank, ficuiarjev ter skladov v San Marinu z
namenom pridobiti podatke o računih, ki bi jih bilo mogoče povezati s San
Marino Investimenti S.A.. V sklopu teh preiskav je bila zasežena tudi bančna
dokumentacija pritožnikov, čeprav sami niso bili predmet kazenskega postopka,
in pritožniki so po izčrpanih notranjih pravnih sredstvih vložili pritožbo na
Evropsko sodišče za človekove pravice zaradi kršitve osmega člena konvencije.

Sodišče je odločilo, da gre v primeru bančnih podatkov za
osebne podatke, ki se nanašajo na posameznika, ne glede na to, ali vsebujejo
občutljive podatke ali ne in ne glede na to, kdo je lastnik nosilca podatkov. Bančni
podatki so zato zaščiteni z osmim členom konvencije oziroma s terminom
zasebnost. Relevantna pa je tudi zaščita dopisovanja, saj je zaseg predmetov
obsegal tudi pisma in elektronsko pošto (par. 51-55).

Zaseg, kopiranje in branje takih podatkov zato predstavlja
poseg v osmih člen konvencije, ki ga je nacionalno pravo omogočalo tudi v
razmerju do tretjih oseb, ki niso stranka kazenskega postopka (načelo zakonitosti),
ta poseg pa je zasledoval legitimni cilj (prevencija kaznivih dejanj, zaščita
pravic drugih in ekonomske blaginje) (par. 74, 75).

Sodišče je odločilo, da poseg ni bil nujen v demokratični
družbi, ker ni omogočal učinkovitih procesnih garancij. M.N., ki ni bil obdolžen
nobenega kaznivega dejanja, pa tudi ne lastnik bančnih institutov, ni mogel po
pravu San Marina kasneje izpodbijati zakonitost preiskave, zasega, kopiranja in
kasnejše hrambe informacij iz dokumentacije, ki se je nanašala nanj. Ker ni bil
obdolžen kaznivega dejanja, je bil v primerjavi z obdolžencem v precej slabšem
procesnem položaju, zato ni bil deležen učinkovite zaščite po nacionalnem
pravu. Sodišče je ob tem še posebej poudarilo, da je pomanjkanje pravne zaščite
oziroma možnosti za izpodbijanje dejanj še toliko bolj relevantno, ker je bila
preiskava izvršena na državni ravni in so bile dejansko preiskane vse finančne
inštitucije v San Marinu, torej je bilo oseb, proti katerim je bil izvršen
poseg v zasebnost, hkrati pa tudi oseb, ki niso smele po pravu San Marina kasneje
izpodbijati to dejanje, mnogo (par. 78-85), pravzaprav več kot obdolžencevv

Izsledke tega primera lahko apliciramo tudi na slovensko
zakonodajo. Slovenski Zakon o kazenskem postopku ravno tako omogoča poseg v
bančno tajnost tretjih oseb, za katere je mogoče utemeljeno sklepati, da so
udeležene v finančnih transakcijah ali poslih osumljenca ali obdolženca, če bi
ti podatki utegnili biti dokaz v kazenskem postopku ali če so potrebni zaradi
zasega predmetov ali zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi
oziroma premoženja v vrednosti premoženjske koristi (156. člen). Te osebe pa
nimajo možnosti zahtevati ekskluzije dokazov, pritožbe zoper odredbo
preiskovalnega sodnika ali kasnejšo (obsodilno) sodbo, ne morejo tudi vlagati
izrednih pravnih sredstev. Lahko pa se seznanijo z vsebino tako pridobljenih
podatkov pred njihovim uničenjem, če se kazenski pregon ne sproži (154. člen),
ali pa vložijo upravni spor v skladu z zakonom. A po mnenju Evropskega sodišča
za človekove pravice tako ali podobno sredstvo praviloma ne šteje za učinkovito
pravno sredstvo (par. 81).
2017-06-01T08:20:20+00:00 24. 07. 2015|

Objavi komentar