Temačni del interneta (the darknet)

Sredi devetdesetih let 20. stoletja se je majhna raziskovalna skupina mornariškega laboratorija pod vodstvom matematika Paula Syversona lotila novega ambicioznega raziskovalnega projekta. Razviti so želeli tehnologijo, ki bi ljudem omogočala, da bi postali nevidni. Vendar ne na način, da jih ne bi bilo mogoče opaziti v resničnem svetu, temveč da bi bili nevidni oziroma bolje rečeno anonimni v navidezni realnosti interneta. Vojska, obveščevalne službe in diplomati so želeli, da raziskovalci iznajdejo tehniko, ki bi jim omogočala, da bi lahko od koderkoli na svetu po internetu pošiljali in sprejemali informacije, ne da bi pri tem razkrili svojo pravo identiteto.

Običajni uporabniki interneta imamo pogosto napačen vtis, da se anonimno in nevidno sprehajamo po spletnih straneh, prenašamo datoteke in pišemo komentarje po forumih. V resnici dobi vsakdo, ki se poveže v internet, svojo identifikacijsko številko (IP-naslov), ki ga ves čas spremlja. Tudi če z lažnim imenom objavljamo protivladne komentarje, nas bodo organi pregona v državi, ki ne pozna svobode govora, brez težav našli preko našega IP-naslova.

Raziskovalce je zato zanimalo, kako bi omogočili anonimnost uporabnikom interneta, če morajo ti obvezno uporabljati IP-naslove, saj brez njih internet ne deluje. Domislili so se, da bi visoko stopnjo anonimnosti lahko dosegli s pomočjo mreže računalnikov, med katerimi bi potovali podatki, preden bi dosegli želeni cilj. Metodo si najlažje predstavljamo s preprosto prispodobo. Namesto da bi si žogo dve osebi izmenjevali z neposrednimi podajami, ki jih lahko vsi vidijo, prva oseba na žogo napiše ime osebe, ki bi ji žogo rada podala, nato pa jo vrže v množico, ki si žogo nekaj časa podaja v naključnem zaporedju. Po določenem številu takšnih naključnih izmenjav žoga iz množice odleti k osebi, ki ji je namenjena.

Pošiljatelj in naslovnik bi si lahko tako preko interneta izmenjala informacije, ne da bi mogli opazovalci dogajanja ugotoviti, kdo dejansko medsebojno komunicira. Zakodirani paket z informacijo bi potoval po mreži in izstopil na povsem naključnem mestu, tako da iz zadnje »podaje« ne bi mogli sklepati, kdo je dejansko informacijo poslal na pot.


Metodo so poimenovali the onion routing ali s kratico tor. Ker pa so potrebovali veliko mrežo neodvisnih računalnikov, med katerimi bi si podajali pakete, da bi se sled naposled izgubila, projekta niso mogli zadržati v tajnosti, ampak so ga leta 2004 odprli za javnost. Da bi sistem sploh lahko deloval tudi za vohune in diplomate, so morali vanj vključiti čim več uporabnikov, ki so služili za vmesnike pri naključnih »podajah«. Danes lahko omrežje tor uporabljamo preprosto tako, da si preko spletne strani www.torproject.org prenesemo brskalnik tor, ki je na voljo za računalnike, tablice in pametne telefone. Ko se zažene, se poveže v omrežje tor in nam omogoča, da po internetu brskamo anonimno.

Omrežje tor ne omogoča anonimnosti le uporabnikom interneta, temveč tudi spletnim stranem. Enako kot ljudje, ki brskajo po internetu, imajo svoje IP-naslove, preko katerih jih lahko identificiramo, tudi spletni strežniki. Podobno kot se lahko z omrežjem tor v anonimnost skrijejo uporabniki interneta, se lahko skrijejo tudi ustvarjalci spletnih strani. S pomočjo brskalnika tor lahko obiskujemo tudi spletne strani s končnico .onion, identiteta avtorjev katerih ni nujno znana. To so lahko povsem običajne spletne strani, kot je denimo spletna stran facebook.onion, ki omogoča alternativni dostop do facebooka, lahko pa so njihovi avtorji kriminalne združbe, ki se želijo preko anonimnosti skriti pred kazenskim pregonom.

Najbolj slavno spletno stran na temačnem delu interneta (the darknet), kot pravijo spletnim stranem, ki jih z iskalniki, kot je denimo google, ne moremo najti, je leta 2011 postavil neznanec z vzdevkom Altoid. Prišel je na idejo, da bi vzpostavil spletno tržnico za preprodajo blaga, s katerim trgovanje ni dovoljeno. Na prvi pogled je šlo za dokaj običajno spletno trgovino, kjer si lahko prebral recenzije in ocene posameznega izdelka in se odločil za nakup, plačal z valuto bitcoin, paket z naročenim blagom pa dobil čez nekaj dni po pošti. Vendar se preko te spletne strani ni trgovalo z običajnimi izdelki, ampak s prepovedanimi drogami in orožjem, menda pa si lahko najel celo morilca.

Altoid je vzpostavil anonimno tržnico, poimenovano silk road, in pobiral odstotke od vsake kupčije, ki so jo denimo dobavitelji drog sklenili s svojimi strankami. Posel je cvetel, dokler niso kljub pazljivosti avtorja ilegalne spletne trgovine v začetku oktobra 2013 aretirali agenti FBI v javni knjižnici v San Franciscu. S trikom jim ga je uspelo prijeti celo s prižganim prenosnim računalnikom, kar je olajšalo dokazni postopek na sodišču. Leta 1984 rojeni Ross Ulbricht, kot je bilo avtorju spletne strani silk road dejansko ime, je bil februarja 2015 obsojen na dosmrtno ječo brez možnosti, da kadarkoli zaprosi za predčasni izpust iz zapora. Vendar se je na temačnem internetu že kmalu po razkrinkanju in aretaciji avtorja prve verzije pojavila nova različica spletne prodajalne drog.

2017-06-01T08:23:08+00:00 10. 12. 2015|

Objavi komentar