Tudi DNK sledi so lahko »mobilne«

DNK analiza danes velja za eno
najbolj učinkovitih metod za identifikacijo posameznika in s tem  za nepogrešljivo orodje organov odkrivanja in
pregona kaznivih dejanj, vendar pa ima tudi ta preiskovalna metoda svoje pomanjkljivosti
oziroma prinaša tveganje za obsodbo nedolžnih posameznikov. Poglejmo primer iz
ZDA (LINK): konec leta 2012 so brezdomca Lukisa Andersona obtožili umora nekega
multimilijonarja, saj so na kraju kaznivega dejanja našli njegove DNK sledi. Vendar
pa je imel Anderson neizpodbiten alibi – v času izvršitve kaznivega
dejanja je bil zaradi hude alkoholiziranosti (na meji komatoznosti)
hospitaliziran in pod stalnim zdravniškim nadzorom. Kako se je njegov DNK torej
znašel na kraju kaznivega dejanja? Ugotovljeno je bilo, da po naključju.
Zdravniška ekipa, ki je prišla na prizorišče umora, je namreč istega dne,
vendar dobre tri ure pred tem, oskrbela tudi napol mrtvega Andersona. Njegov
DNK material je očitno ostal na medicinskem osebju, ki ga je nehote »posadilo«
na kraju kaznivega dejanja.

Ta primer nazorno kaže, da nobena
dokazna metoda ni absolutna oz. 100% in da je tudi rezultat DNK analize le košček
v dokaznem mozaiku, na kar morajo biti ustrezno pozorni tako organi odkrivanja
in pregona kaznivih dejanj kot tudi sodišče. 
2017-06-01T08:24:52+00:00 16. 08. 2016|

Objavi komentar