Renata Salecl: Čas grobosti

Ko sem lani malo po brexitu letela iz Københavna v London, je pred mano v vrsti čakajočih na vkrcanje v letalo eden od potnikov naglas godrnjal, kako grozno je, da v Veliko Britanijo želi priti toliko ljudi, ki ne govorijo angleško. Še bolj se je hudoval, ko je letalski prevoznik sporočil, da bomo imeli ob odhodu petnajst minut zamude. Začel je bentiti, da se to dogaja samo zato, ker je letalo namenjeno v London. Če bi letelo v kakšno drugo državo, zamude ne bi bilo. Nato je zaključil, da se po brexitu Britanija ne bo več pustila tako poniževati.

V naslednji fazi glasnega pritoževanja me je poskušal zvleči v pogovor. Ko sem ga ob nadaljnjem pritoževanju vprašala, ali morda on govori dansko, se je za trenutek zamislil in dejal, da kot turist, ki je Dansko obiskal le za nekaj dni, znanja tega jezika ne potrebuje. Ljudje, ki se zgrinjajo v njegovo domovino, pa se le delajo, da so turisti, medtem ko se dejansko želijo tja preseliti.

Po brexitu so mnogi britanski komentatorji začeli pisati o povečanju grobosti med prebivalstvom. Kmalu po Trumpovi izvolitvi so tudi ameriški komentatorji opozarjali na povečanje agresivnega vedenja med ljudmi. Še zlasti se je v obeh državah opazila grobost uslužbencev na mejnih prehodih na letališčih. Očitno se je takšno obnašanje razširilo še na drugo varnostno osebje. Pred tednom dni so namreč po svetu zakrožili posnetki, kako so varnostniki na silo odvlekli z letala družbe United zdravnika, ki ni želel zapustiti letala, ker je letalska družba prodala več vozovnic, kot je sedežev na letalu.

Živimo v času vsesplošne grobosti. Kot da je popustila neka zavora, kot da so maske vljudnosti padle in je naenkrat dovoljeno, da drug drugega ne obravnavamo s spoštovanjem. Lahko da so maske vljudnosti le maske in da si za zunanjim vljudnim obnašanjem mislimo vse najslabše drug o drugem, a vendar so maske nujen pogoj za družbeno kohezijo. Ohranjanje civiliziranosti v obnašanju, kakorkoli je to igrano, je bistveno za to, da družba ne zdrsne v vsesplošni kaos in nasilje.

Nedavno sem bila po naključju priča pogovoru dveh moških v restavraciji o stanju v podjetjih, kjer sta zaposlena. Po obleki in obnašanju sem predvidevala, da nista ravno nizko na hierarhični lestvici. Naenkrat pa je prvi vprašal drugega: »Kaj misliš, da najbolj pogrešam v službi?« Ko sem slišala vprašanje, sem intuitivno zaznala, da bo pravi odgovor: »Spoštovanje.« In res sta moška družno začela razglabljati, kako nimata občutka, da ju na delovnem mestu spoštujejo, kako nihče nikogar ne pohvali, da dobro dela, kako vodilni niti ne odzdravljajo podrejenim, če jih srečajo na hodniku.

Takšne zgodbe nenehno poslušam od znancev in prijateljev. Če se znajdejo v dvigalu s kom iz oblastne sfere podjetja, jih ta sploh ne bo pogledal, kaj šele pozdravil ali rekel kakšno besedo. Na novoletni zabavi (če ta sploh še obstaja) bodo šefi sedeli v posebni sobi in zaposlenim ne bodo namenili niti besede priznanja in spodbude za njihovo delo. V nasprotju z vljudnostjo in spoštovanjem danes na mnogih delovnih mestih vladata strah in grobost. Izrečeno ali neizrečeno, vseprisotno sporočilo je, da je vsakdo zamenljiv, da je delavec lahko jutri odvržen in pozabljen, da mora vsak poskrbeti sam zase in da uspeh zahteva premočrtno sledenje cilju.

Ob tej ideologiji ni čudno, da na pozicijah moči najdemo toliko ljudi, ki so lahko hkrati očarljivi in izjemno grobi. Prav kombinacija teh dveh značilnosti jim mnogokrat pomaga k uspehu. Že precej časa se psihoanalitiki ukvarjajo z vprašanjem, ali se je danes povečalo število ljudi, ki delujejo »normalni«, v bistvu pa imajo psihotično strukturo, ki na zunaj ni nujno vidna, ker posameznik ne kaže znakov delirija. Psihiatri bi za takšne ljudi rekli, da so psihopati. Ne glede na definicijo bi se oboji strinjali, da je eden od možnih znakov takšnega posameznika pomanjkanje občutka krivde, ko je grob do drugih.

Vse bolj se pojavlja vprašanje, kako to, da se ljudje s takšnimi lastnostmi tako zlahka znajdejo na vrhu. Lani je avstralski forenzični psiholog Nathan Brooks predstavil raziskavo, po kateri naj bi imel eden od petih direktorjev korporacij psihopatsko strukturo. Podobno je v zaporu, kjer naj bi bila prav tako petina zapornikov psihopatov. Brooks je analiziral 261 ameriških direktorjev in mnogi med njimi so kazali znake zaverovanosti vase, pomanjkanja empatije, zmožnosti manipuliranja drugih brez občutka krivde, paranoje in podobnega, kar v psihiatriji povezujejo s psihopatijo. V primerjavi s splošno populacijo, kjer naj bi imel takšne znake le eden od sto prebivalcev, jih je bilo med direktorji kar 21 odstotkov takšnih.

Brooksova razlaga je, da tisti, ki iščejo kadre za najvišje položaje v korporacijah, ocenjujejo predvsem sposobnosti in ne toliko osebnosti kadrov, kar pa naj bi odprlo vrata t. i. uspešnim psihopatom, ki brez problema sodelujejo v neetičnih in nelegalnih dejavnostih firme in mnogokrat toksično vplivajo na sodelavce. Psihopati so namreč mojstri v tem, da ščuvajo ljudi enega proti drugemu in da uživajo v kaosu, ki ga v organizacijah kaj hitro oblikujejo. Brooks poudarja, da je za psihopate uspeh v firmi igra, pri kateri jim je vseeno, ali kršijo moralne kodekse. Še zlasti pa uživajo v tem, če imajo nadvlado nad drugimi.

Ko je Brooks izsledke raziskave lani predstavil na mednarodni psihološki konferenci in še na nekaj predavanjih, je novica o psihopatiji v poslovnem svetu zaokrožila po večini časopisov po svetu. Še posebno so o njegovih izsledkih pisali mediji, ki sicer poročajo o dogajanju v poslovnem svetu. Ob poudarjanju, da je treba psihopatom preprečiti, da se prerinejo na oblast, so mnogi komentatorji za odgovorne funkcije v podjetjih in tudi v politiki predlagali uporabo testa psihopatije, ki ga je pred leti sestavil Robert Hare.

Potem ko je Hare dolgo raziskoval psihopatologijo zapornikov, je v knjigi Snakes in Suits skupaj s soavtorjem Paulom Babiakom postavil tezo, da se v sodobnem kapitalizmu psihopati zaradi svojih zmožnosti manipulacije zlahka prebijejo na najvišje pozicije. Hare je kasneje zaslovel z vprašalnikom, ki naj bi pomagal ljudem, da ugotovijo, ali so sami ali pa drugi okoli njih psihopati. Problem vprašalnika je, da se ga je ogromno ljudi oklenilo kot nečesa, kar jim lahko pomaga razumeti sebe in druge. Psihoanalitiki so začeli dobivati paciente, ki so trdili, da so psihopati. Zakonci so s pomočjo tega testa analizirali drug drugega. Počasi je test postal orodje za izvajanje novih oblik grobosti.

Ne moremo zanikati, da ideologija neoliberalnega kapitalizma temelji na ideji uspeha, ki je močno povezana z ideali premočrtnega stremljenja k ciljem, odrivanja drugih in zastraševanja. V takšni ideologiji kaj lahko pridejo do moči ljudje, ki jim manipulacija in grobost nista tuji. Ne smemo pozabiti niti, kako zelo je grobost poveličevana v tv-oddajah, kjer se t. i. navadni ljudje potegujejo, da se jih izbere na tekmovanjih.

Predsednik Trump je zaslovel v oddaji Vajenec, ko je z užitkom vzklikal: »Odpuščen si!« V tekmovanjih za najboljšega kuharja, kreatorja … je prav tako polno poniževanja in grobih besed. Ne moremo reči, da je večina tistih, ki te besede zlahka izreka, ali tistih, ki jih doma z veseljem posluša, psihopatov. Oblikovala pa se je klima, ki psihopatsko obnašanje generalizira v ideale ideologije uspeha in ki iz grobosti mnogokrat naredi vrlino.

Spomladi je za dijake, ki končujejo srednjo šolo, običajno velika bitka za najboljše univerze. V ZDA je navada, da dijaki poleg dobrih ocen poskušajo dobiti kar najboljša priporočila. Poleg učiteljev jih običajno pišejo slavne osebnosti, direktorji podjetij, kjer so bili mladi na praksi, in drugi. Neki dijak iz majhnega mesta je svojemu dosjeju dodal pismo šolskega hišnika. Običajno so pisma podpore precej standardizirana in med vrsticami je hitro možno ugotoviti, da tisti, ki je podpisal pismo, dijaka v resnici ne pozna.

Hišnikovo pismo pa je bilo zelo drugačno. Poudaril je, da je to dijak, ki pozna imena vseh čistilk na šoli, da rad poklepeta s čuvajem, ugaša luči v razredih, počisti za sošolci, ne da bi ga kdo prosil, in je sploh vljuden z vsemi delavci na šoli, ne glede na njihov status. Ob odličnih ocenah je to pismo dijaku odprlo vrata na enega najprestižnejših ameriških kolidžev. V času, ki je tako poln grobosti, je bila preprosta človeška prijaznost nekaj, kar je izstopalo bolj od naštevanja uspehov drugih kandidatov. Včasih še velja, da je, kot pravi Mark Twain, prijaznost jezik, ki ga gluhi slišijo in slepi vidijo.

Izvorna objava Sobotna priloga , Delo 22.04.2017

2017-04-25T13:07:13+00:00 25. 04. 2017|Oznake: , , |

Objavi komentar