Renata Salecl: Ikeaizacija družbe

Kako priznati, da nečesa ne veš, še zlasti če naj bi bil avtoriteta na določenem področju? Pred takšno dilemo se je znašel nadobuden študent, ko je zbolel za redko boleznijo, s katero se specialist, ki naj bi mu pomagal pri ozdravitvi, še nikoli ni dejansko ukvarjal. Specialist je naredil vse, da bi študentu onemogočil poiskati pomoč v tujini, kjer so to redko bolezen že uspešno zdravili, kajti dejstvo, da je strokovnjak na področju, kamor bolezen spada, mu je preprečevalo, da bi priznal svoje neznanje.

Med vojno v Bosni je mojemu prijatelju granata močno poškodovala roko. Mlad zdravnik, ki ga je pregledal v bolnišnici, mu je priznal, da se iz študijskih knjig spomni, da bi se roko dalo rešiti z zapleteno operacijo, a je še nikoli ni izvedel in bi lahko imela hujše posledice kot amputacija roke. Ob priznanju neznanja se je prijatelj vseeno odločil za operacijo. Na srečo je bila uspešna.

Kako pogosto slišimo, da ljudje priznavajo, da nečesa ne vedo? Se spomnimo kakega visokega političnega voditelja, ki prizna, da nima pojma, kako rešiti vladno krizo? Kdaj smo nazadnje slišali zdravnika reči, da ne ve, kako bi določeno zdravilo lahko vplivalo na bolnika? Kdaj je duhovnik nazadnje priznal, da nima predstave, kaj hoče Bog?

Poskusi v socialni psihologiji so pokazali, da nam več informacij daje iluzijo vedenja. Ljudje, ki dobijo veliko informacij o kaki stvari ali situaciji, se ne spominjajo vseh teh informacij, vendar so pogosto pod vtisom, da vednost imajo. Zato na svojem področju ekspertize manj pogosto priznajo, da nečesa ne vedo. Če smo strokovnjak za neko področje, bomo po eni strani svoj manko znanja težko priznali, po drugi strani pa bomo lahko za nazaj imeli občutek, da smo nekaj vedeli, čeprav dejansko nismo.

V predmodernih družbah je marsikje obstajala navada, da so ljudje skrivali svoje znanje, če niso bili specialisti za kako področje, in so se znašli med tistimi, ki so bili. Antropolog Mark Hobart je analiziral tradicionalne senegalske skupnosti, kjer se ljudje ločijo po obrti, ki jo obvladajo. Tisti, ki niso iz skupine tkalcev, se bodo delali, da ne znajo tkati, ko bodo v družbi tkalcev, čeprav morda to znanje imajo. Hobart imenuje takšno skrivanje znanja »kulturna politika nevednosti«. Njen namen je bil, da se s skrivanjem znanja omogoča ohranjati hierarhično strukturo družbe. Znanje obrti je v teh skupnostih dojeto kot nekaj, kar se prenaša iz roda v rod, in odnos med različnimi skupinami obrtnikov temelji na tem, da se ena skupina ne meša v delo druge oziroma da tisti, ki morda poznajo delo druge skupine, tega znanja javno ne kažejo.

V sodobni postindustrijski družbi opažamo obraten trend. Tudi ko gre za področja vednosti, o katerih dejansko nimamo pojma, bomo imeli občutek, da se na to področje spoznamo. Zgodila se je nekakšna ikeaizacija družbe. Ko kupimo pohištvo v Ikei, se moramo naenkrat preleviti v mizarja, čeprav se s to obrtjo nismo nikoli ukvarjali. In če se nam ob sestavljanju pohištva kaj zaplete, ne bomo poklicali pravega mizarja, ampak se bomo po pomoč obrnili na internetne forume, kjer nam bodo drugi amaterski sestavljavci pohištva dali nasvet. Če zbolimo, bomo, preden se posvetujemo z zdravnikom, poguglali svoje simptome in na forumih poskušali najti ljudi, ki so te simptomi našli pri sebi.

Glede odnosa do vednosti se je zgodil paradoks, da je po eni strani delo postalo vse bolj specializirano. Kaj lahko se zgodi, da se bo zdravnik, ki je specialist za eno področje, ukvarjal le z določenim organom in ne bo opazil pacienta kot celote. Ob ekološki katastrofi bodo različni strokovnjaki dajali mnenje o posameznih nevarnostih, ne bodo pa videli povezave med različnimi disciplinami. Po drugi strani pa je ideologija »naredi sam« tako zelo prežela naše življenje, da se moramo nenehno ukvarjati s stvarmi, ki so zunaj našega dometa znanja in mnogokrat tudi zunaj naših interesov. Vsak dan moramo v trgovini sami skenirati izdelke, na internetu kupovati vozovnice, guglati, kako popraviti pomivalno korito, raziskovati, kaj pomeni kakšna telesna tegoba, iskati nasvete za vzgojo otrok in podobno.

Ob tej ideologiji »naredi sam« posameznik danes ne more priznati, da nečesa ne ve. Ob predpostavki, da se z dobrim guglanjem pride do vsake informacije, je človek vse bolj dojet kot iskalec vedenja, in ne kot nekdo, ki se je do vedenja dokopal s trdim učenjem. Če se je v tradicionalni senegalski skupnosti skrivalo znanje, se v sodobni družbi skriva neznanje. Tako kot izvedenec ne bo priznal lukenj v svojem znanju, sodobni posameznik ne bo priznal, da se na nekaj ne spozna.

Ideja, da se vsi na vse spoznamo, je močno prisotna v odnosu do medijev. S tem, ko lahko vsak najde informacijo na internetu in ko je vsak lahko novinar in piše blog, se je oblikoval negativen odnos do tradicionalnih medijev, čeprav je že pred leti pokojni lastnik New York Timesa Arthur O. Sulzberger dejal, da ljudje ne kupujejo časopisov zato, da bi dobili novice, ampak zato, da dobijo presojo.

Nekoč so misleci in politiki radi poudarjali, kako pomembno je poznavanja meje lastnega znanja, danes pa politična elita rada poudarja, kako se v nevednosti ne razlikuje od navadnih ljudi. Ne moremo si predstavljati, da bi zdajšnji ameriški predsednik ponovil besede nekdanjega predsednika Thomasa Jeffersona, ki je dejal: »Kdor ve, ve, kako malo ve.« Ali pa da bi citiral Benjamina Franklina, ki je izjavil, da sramota ni toliko biti neveden kot biti nepripravljen učiti se. Donald Trump je na to, da ne bere knjig, da ne ve, česa vse ne ve, prav ponosen. In v identifikaciji z njim so na svojo nevednost postali ponosni tudi njegovi volivci.

Mnoge univerze v ZDA zadnja leta uvajajo predmete, ki naj bi študente učili, kako se soočati z neuspehom. Učitelji so namreč ugotovili, da ideja uspeha, ki je tako zelo prisotna v sodobni družbi, zastira dejstvo, da mora človek biti pripravljen iti skozi poraz in da je to, ali se boš po porazu pobral, veliko pomembnejše za mlade kot stremljenje k popolnosti. Na dobrih univerzah so opazili, da se bruci izjemno težko soočajo s prvimi slabimi ocenami in da mnogi hitro dobijo občutek, da so nesposobni. To se dogaja tako tistim, ki prihajajo iz privilegiranih družbenih slojev, ki so navajeni, da jih starši kar naprej spodbujajo, hvalijo, kadar jim uspe, in kritizirajo, kadar jim ne, kot tistim, ki prihajajo iz revnih okolij, kjer so se morali predvsem sami boriti za svoj uspeh. Tako prvi kot drugi imajo predstavo, da si neuspeha nikakor ne smejo dovoliti. In ko se jim zgodi, da v šoli ne briljirajo, se jim hitro podre svet. Na nekaterih univerzah so že začeli uvajati tudi učenje o napakah – inženirje ali ekonomiste na primer učijo o nekdaj briljantnih idejah, ki so šle po zlu.

Že v osemdesetih letih so se na medicinski fakulteti univerze v Arizoni odločili, da bodo študente učili moč nevednosti. Eden od profesorjev je že takrat dejal, da memorizacija faktov, ki jih od študenta zahteva šola, dela iz njih računalniške diskete, drugi pa, da so tudi v preteklosti medicinci morali znati na pamet debele knjige, le da so v njih bile napisane druge napačne informacije. Na fakulteti so sklenili, da morajo študente naučiti, kako prepoznati znano neznano in neznano neznano ter predvsem kako se naučiti postavljati vprašanja, in ne le iskati odgovorov. Predmet poteka tako, da morajo študenti na začetku ure narediti seznam, kaj je o določeni problematiki neznanka.

Če recimo obravnavajo virus hiv, morajo napisati, česa o naravi in prenašanju tega virusa ne vemo, kaj je nejasno o posameznikovem spopadanju z virusom, katere so neznanke pri zdravilih in podobno. Ko študenti nanizajo vprašanja, jih razdelijo v tri sklope: sklop, ki zadeva temeljna biološka znanja; sklop, ki zadeva vprašanja glede specifičnega medicinskega problema ali posameznega pacienta; in sklop, ki zadeva širša etična, pravna, ekonomska, družbena vprašanja, povezana z določeno medicinsko problematiko. Tako se študentje naučijo zastavljati vprašanja, predvsem pa se na glavo postavi sistem, ki običajno temelji na tem, da vprašanja postavlja le učitelj, medtem ko je naloga študenta samo pomnjenje odgovorov.

Zagovorniki nujnosti uvajanja takšnih predmetov poudarjajo, da se je treba upreti iluziji, da so univerze tovarne znanja, in sprejeti realnost, da so javni prostor nevednosti in kot takšne idealno mesto za odkrivanje tega, česar še ne poznamo. S takšnim razmišljanjem se profesorji iz Arizone vračajo h Konfuciju, ki je dejal, da je pravo vedenje vezano na spoznanje svoje nevednosti, in k Pascalu, ki je poudarjal, da več ko vemo, bolj se moramo zavedati tega, česa ne vemo. Biti preveč zaverovan v svoje omejeno znanje je nespametno. Kadar smo na poziciji moči, ko odločamo o življenju drugih, pa je to lahko tudi skrajno nevarno.

Delo.si – Pomisleki: Ikeaizacija družbe

2017-07-31T14:23:44+00:00 31. 07. 2017|Oznake: |

Objavi komentar