Izhodišča

Kognicija človeka se je skozi čas prilagodila različnim in predvsem preživitvenim potrebam ljudi v različnih zgodovinskih okoljih. Zaradi zapletenosti in nevarnosti zunanjega sveta so možgani prilagodili strategije odločanja, da bi bili učinkoviti tako glede porabe časa kot tudi glede porabe energije. To je pripeljalo do dvoje narave človeka odločanja: to po eni strani omogoča hitrejše in energetsko učinkovitejše odzive, kadar so takšni odzivi potrebni, na drugi strani pa omogoča počasnejše in bolj pretehtane odločitve v drugačnih okoliščinah (Kahnemanova (2011) sistema 1 in 2). Vendar pa sprejemanje odločitev glede na časovno in energetsko učinkovitost ni popolno in pogosto vodi do napak pri presoji. Te so bile preučevane v različnih kontekstih (glej npr. Kahneman, Ariely, Thaler, Sunstein) in so lahko bolj ali manj škodljive v našem vsakdanjem življenju – najbolj zaskrbljujoče pa so v okoliščinah, ki zahtevajo preudarne odločitve, od katerih sta odvisna položaj in prihodnost človeka v družbi.

Odločanje v okviru prava je eno izmed takih problematičnih področij, ki ga še dodatno poslabša navidezna nevtralnost, s katero se zakonsko ohranja podobo objektivnosti v družbi. Potencialni učinki stereotipov in predsodkov v sistemu kazenskega pravosodja (ali katerem koli pravnem kontekstu) so izredno občutljiva tema, ki ni dovolj raziskana. Sodobni raziskovalci počasi dvigujejo to tančico in razkrivajo to človeško plat odločanja ter ozadje tovrstnega odločanja, za katerega se predpostavljata natančnost in preudarnost, kjer pristranske odločitve niso pričakovane oz. zaželene (glej npr. Guthrie, Rachlinski, Wistrich, Isaacs, Englich, Mussweiler, Strack).

Odločanje v celotnem kazenskem pravosodju pestijo “napake”, ki pogosto izhajajo iz nezavednega in raznih oblik pristranosti (Benforado), ki jih je mogoče preprosto razložiti z uporabo dobro poznanih psiholoških pojmov, kot sta npr. stereotipizacija in kognitivne bližnjice. Sodno odločanje je še posebej dober primer tega, saj se zanj predpostavlja absolutna objektivnosti in imajo lahko napačne odločitve najhujše posledice za življenje posameznika. Empirične študije o tem, kako močno učinkujejo različni psihološki mehanizmi v sodni dvorani, so redke in pogosto protislovne. Vendar pa je postalo očitno, da sodišča še zdaleč niso imuna na napake pri presojanju, ki izhajajo iz psiholoških značilnosti in ne iz pravno relevantnih okoliščin.

Obstoječi rezultati raziskav izhajajo iz anglo-ameriških kazenskopravnih sistemov in se osredotočajo na odločanje porote. Študije, ki bi preučevale vpliv stereotipov in predsodkov na sodnike in druge profesionalne odločevalce, so na splošno zelo redke in skorajda ne obstajajo. Prav zato lahko ugotovitve te raziskave prispevajo nove in pomembne poglede na to vprašanje in po drugi strani omogočijo nadaljnje preučevanje ter raziskovanje podobnih psiholoških mehanizmov, ki vplivajo tudi na druge pravne praktike z drugih pravnih in upravnih področij.

Mojca M. Plesničar
Mojca M. PlesničarVodja raziskave

Člani skupine:

  • Miha Hafner
  • Katja Šugman Stubbs
  • Renata Salecl
  • Aleš Završnik
  • Barbara Bizilj
  • Lora Briški
  • Marko Drobnjak

Osnovni podatki:

Številka projekta: J5-1795 (B)

Obdobje: 1. 7. 2019 – 30. 06. 2022

Sestava projektne skupine: Sicris

Raziskovalni projekt financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS.