Spodnjo fotografijo je posnel fotograf Paul Wolfe na pohodu v ameriškem Oregonu. Na njej je par zaljubljencev, tradicionalna poza pa nakazuje na enega izmed najintimnejših trenutkov v njuni zvezi. Fotograf je par slučajno srečal malo pred tem, ko se je čez čas obrnil nazaj in videl tak prizor, pa si je dejal, da ga mora posneti, saj
 |
| Foto: Paul Wolfe |
“tam ni bilo nikogar drugega, ki bi to lahko storil,”
poleg tega pa je začutil, da
“je [zanj] kot umetnika in kot človeka pomembno, da ga ovekoveči.”
A ni ostalo pri tem. Wolfe je na prigovarjanje prijateljev, ki so posnetek videli objavljen na njegovem Instagram računu in Facebook strani, poskusil najti zaljubljeni par ter mu izročiti posneto fotografijo. Obrnil se je na uporabnike Reddita ter jih povprašal, ali vedo, kdo bi par lahko bil. Pičlih 5 ur je bilo potrebnih, da se je našla ženinova priča, ki bo fotografijo rada prevzela in predala zaročencema.
Mladi par, ki so ga mediji zatem hitro našli, je bil nad fotografijo navdušen in vesel, da lahko tudi na ta način podoživi vzhičenje dragocenega trenutka. Fotografijo sta uporabila tudi za spletno stran, na kateri zbirata sredstva za svoje “dobrodelne medene tedne”.
Krasna zgodba in krasna fotografija za mladi par. Ali pač?
Nič v tej zgodbi ni protipravno. Nasprotno, prav simpatično je, pa še fotografija je vredna okvirja, četudi nisi na njej. Kljub temu bomo tisti bolj cinični med nami najbrž vzdihovali po izgubljeni zasebnosti in ukradeni samoti.
A kar me v tej objavi zanima, je moč, ki jo skrivajo razne oblike socialnih omrežij. Od Facebooka, kjer so komentarji fotografa navdahnili k iskanju mladega para, do ključnega v tej zgodbi – Reddita. Reddit je platforma, na kateri se dogaja marsikaj. Od duhovitih vprašanj, fascinantnih fotografij, zanimivih povezav, znanstvenih problemov, življenjskih dilem, pa vse do amaterskih detektivskih zgodb kot jo je spodbudila ta fotografija.
Bolj znana, veliko temačnejša detektivska zgodba je tista, ki jo je na Redditu sprožil bombni napad na Bostonskem maratonu lani aprila. Takrat so se “Redditovci” s pomočjo 4chan-a, Twitterja in Facebooka združili v množičnem iskanju (crowdsourcing) potencialnega storilca in napačno identificirali domnevnega bombaša. Zgodba, ki jo je povzela večina klasičnih medijev, je posegla celo v policijsko preiskavo, (“najverjetnejšega” storilca pa so zatem našli mrtvega, pred napadom je bil že dlje časa pogrešan), prikazala pa najtemačnejši duh vigilantizma v sodobnem času. Pred kratkim je bila skupaj z dilemami dobro povzeta v epizodi Sorkinove serije The Newsroom, ki se sprašuje tudi o odgovornosti medijev za svoje poročanje (spraševanje, ki je v zadnjih tednih tudi pri nas zelo aktualno).
Tudi v tej zgodbi so seveda posamezniki tisti, ki klikajo, iščejo, identificirajo in se igrajo strokovnjake. A nov medij daje (tudi) človeški neumnosti nove razsežnosti.
