Kdo naj bo sodni izvedenec v družinskih zadevah

 

V zadnjih dneh se je v več medijih pojavil oster protest Zbornice kliničnih psihologov Slovenije proti nameri ministrstva za pravosodje, da razširi nabor sodnih izvedencev za vprašanja družine. Povsem neprimerni se zbornici zdijo družinski terapevti, izšolani na teološki fakulteti. O problemu pišem, ker sem že četrt stoletja vpet v nekatera področja socialnega dela, redno na fakulteti za socialno delo, občasno pa, pretežno neformalno, v posamične primere na centrih za socialno delo.

Odpor zoper teologe je zgolj delček odpora kliničnih psihologov in taktična ponudba za medijsko prepričljivost njihove kritične drže. V resnici za izvedenca na tem področju ne priznavajo nikogar, razen samih sebe. Že dolga leta veljajo na pol formalni pogoji, po katerih komisija za izvedence izključuje vsakogar, ki ni klinični psiholog in ne dela v zdravstvu. Tako ne pridejo v poštev strokovnjaki, ki so priznani na svojem področju, klinični psihologi v zdravstvu pa se morajo lotevati tudi vprašanj, ki jim niso kos. Očitno je ministrstvo za pravosodje končno zaznalo te težave in poskuša razširiti nabor izvedencev zunaj doslej uveljavljenih (škodljivih in monopolnih) načel.

Nepošteno je od kliničnih psihologov v zdravstvu zahtevati ali pričakovati specifična znanja o družini, ker jih pri svojem delu v zdravstvu, naj bodo še tako vrhunsko specializirani, niso mogli pridobiti. Enako nepošteno je od njih, če taka znanja ponujajo, s čimer delajo slabo uslugo sodišču in prek njega vsem udeležencem v postopku.

Odličen radijski intervju Cirile Štubar z dr. Alenko Sever, predstavnico kliničnih psihologov v zdravstvu, je razkril sprenevedanje in manipulacije pri odgovoru na preprosto vprašanje – ali o dodelitvi otrok lahko presoja le klinični psiholog. Alenka Sever je postregla s primerjavo zdravnikov s homeopati, kar je pomenilo, da so vsi drugi psihologi v primerjavi s kliničnimi psihologi v zdravstvu nekakšni ranocelniki. V resnici imajo tudi drugi psihologi lahko opravljene podiplomske študije s področja psihologije družine in če imajo še dolgoletno prakso, na primer na centrih za socialno delo, so njihovo znanje in izkušnje neprimerljivi z nekom, ki je kot dr. Severjeva vrhunski specialist za psihološko-nevrološke probleme.

Upam, da bo pravosodju uspelo z razumnejšim pristopom k izvedenskemu delu na področju družine spremeniti doslej škodljivo prakso in omejiti monopol kliničnih psihologov v zdravstvu na področja, kjer jim strokovnosti a priori nihče ne očita.

PROF. DR. DRAGAN PETROVEC, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani

DOSTOPNOST