Sestavek Gabriele Babnik Zakaj vedno težje razmišljamo o prihodnosti, v katerem piše o knjigi Renata Salecl Tek na mestu.
Renata Salecl se v najnovejši knjigi Tek na mestu (Mladinska knjiga, 2017), ki je zbir predelanih kolumn, zadnja leta objavljenih v Sobotni prilogi Dela, vpraša, kako to, da posvečamo toliko pozornosti zanikanju dejstev med ljudmi, ko pa je jasno, da je zanikanje nekaj najbolj običajnega.
Toda ključno je vprašanje, kdaj sploh nekaj opazimo in kdaj smo dovolj vznemirjeni, da smo pripravljeni nekaj narediti.
Misel, ki je povzeta po Stanleyju Cohenu (iz knjige Stanja zanikanja) in jo je mogoče najti v sklepnem delu zbirke, v poglavju Kam gremo, nakazuje avtoričino metodološko paradigmo.
V času neoliberalizma, ko se ekonomska neenakost povečuje in imamo namesto poglobljenih refleksij poplavo sovražnega govora, lažnih novic in vse večje ignorance, skuša avtorica zaobrniti perspektivo ter zareže v družbeno tkivo tam, kjer niti ne pričakujemo. Pri tem ne moralizira, hkrati pa si ne zatiska oči pred tem, kam gre družbeni razvoj.
V središču njenega zanimanja sta posameznik v neoliberalnem času ter njegov psihološki ustroj. Pri preučevanju njegovega odnosa do sebe, družbe in širših pojmov, kot so ljubezen, starševstvo, razmišljanje o prihodnosti, je osebna, vendar ravno toliko, da njen avtorski pečat strukturira tekst ter izpelje določeno misel.
Hkrati se pri analizi določenih pojavov tako distancira, da nam sodobne zagate osvetli v drugačni luči. Pri tem je ključen avtoričin raziskovalni pristop, ki je mestoma resda posledica terenskega dela, največkrat pa je naslonitev na obstoječe refleksije o določenem pojavu, ki jih skrbno selekcionira in poveže v smiselno celoto.
Dialog s številnimi teoretiki
Kolumnistični žanr tekstov narekuje zgoščeno misel in računa na bralca, čigar pozornost je časovno omejena. Tistim, ki smo vajeni daljših zapisov Renate Salecl, se bo sprva zdelo, da ji manevriranje med raznovrstnimi temami ne dopušča globljih rezov in da je avtorica boljša pri postopnem prodiranju proti določeni misli, še posebej zaradi psihoanalitičnega pristopa.
Toda nenadoma »pademo« v raziskovanje novih psiholoških simptomov, recimo temu na mikro ravni, saj se zgoščanju misli pridruži tudi zadihan tempo pripovedi (in ne razlaganja). Pod na videz lahkotnim, skorajda kramljaškim podajanjem se namreč skriva intelektualno kompleksna vsebina.
Eseje Renate Salecl lahko beremo vsaj na dveh ravneh; uživaško in hahljajoče se ob fenomenih današnjega časa ali pa uzremo intelektualni diskurz, ki je zakamufliran v klepetajoč način komuniciranja. Tak primer je njeno razpredanje o odnosu današnje družbe do časa in hitrosti v eseju Kam hitimo. Avtorica pravi, da je bila v socializmu prihodnost dojeta kot čakanje, v sodobni družbi, še posebej v okviru popularnih newageevskih ideologij, pa se nenadoma govori, da je treba živeti v trenutku, uživati vse, kar je ponujeno danes.
Dragocenost Renate Salecl je v tem, da ima uvid v prejšnji čas in da je zmožna vzpostaviti kontinuiteto in razbrati specifike – med drugim tudi slovenske družbe – v njeni srži. Ko zapiše, da je čas v kapitalizmu dojet na novo in da je videti, kot da ni meja, kot da ni začetka niti konca, medtem ko je komunistična ideologija dojemala čas kot vezan na nov začetek, nas razoroži.
Pri tem ne gre za to, da bi Renata Salecl za vsako ceno hotela doseči svoj prav, ravno nasprotno, občutek je, da verjame v tisto, kar zapiše, vendar z določenimi tezami, kot je na primer tista o koncu zgodovine, ki predvideva, da je po koncu ideje komunizma liberalnodemokratična organizacija družbe ostala kot edina možna oblika, manevrira zelo vehementno. Z nekaj pretiravanja bi lahko zapisali, da je knjigo Renate Salecl Tek na mestu mogoče brati kot enciklopedijo ali zbir ne samo današnjih pojavov, pač pa predvsem filozofskoteoretičnih pojmov.
Vrednost te anekdotično-teoretično zastavljene zbirke je v tem, da je v dialogu s številnimi teoretiki. Avtorica spregovori o resnih temah, vendar na bralcu prijazen način. Ne glede na to, o kako obskurnih temah piše, bodisi o odvetnikih v Ameriki, ki so kukali pod ženska krila, bodisi o slavni igralki Angelini Jolie, ki se je odločila za dvojno mastektomijo zaradi genetske predispozicije raka na dojkah, ne izgubi resnosti in tekst s tem koncentracije.
S pomočjo psihoanalitične metode, ki išče izhode še v druge teoretične diskurze, si dovoli pogledati v zakulisje ter v detektivski maniri razkriva tisto, kar naj ne bi bilo razkrito – »Podjetje Myriad je […] po Angelinini izjavi napisalo javno pismo, da ponujajo posebne oblike finančne pomoči ženskam, ki si testiranja ne morejo privoščiti […].«
Bolj od tega, kako si je podjetje zaradi Angeline obetalo še več genetskih testov, avtorico zanima, kako je Angelinina odločitev odprla vrata posameznikovemu dojemanju genov. Raziskovalci, ki se ukvarjajo z genetskim predvidevanjem raka, zapiše, opažajo, da jih ljudje ne sprašujejo, ali bodo zboleli za rakom, ampak, kdaj ga bodo dobili.
Družbeni vozli
Avtorica tudi zapiše, da je življenje tveganje, ki ga ne moremo predvideti. Njeni eseji se velikokrat iztečejo v razgrinjanje absurdnosti človekovega občutka vsemoči. V zapisu Met kocke na primer všečno govori o naključju, toda ko ga zveže s kapitalizmom, uvidimo, da Renata Salecl piše o večnih temah – smrtnosti, narcisizmu, naključju, nadzoru, laži itd. V prispevku Kriza zaupanja opozori na paradoks: »Problem kulture nezaupanja je, da imajo ljudje na eni strani otroška pričakovanja, da lahko obstaja popolna garancija delovanja drugih, na drugi strani pa mediji vedno bolj spodbujajo nezaupanje.«
Ko se zdi, da je detektirala temeljni problem, pokaže tudi iskreno skrb. Zaslombo poišče v avtorjih, kot je Sigmund Freud. Njegovo vprašanje, zakaj ljudje spoštujejo moralna načela in sledijo idealom družbene pravičnosti, postane tudi njeno. Ker je družba živ organizem in ker jo kot takšno popisuje tudi Renata Salecl, zaključi, da je za posameznikovo obnašanje ključno pričakovanje, kako bi se drugi odzvali v določeni situaciji.
Dlje od predloga o samoomejitvi, pri čemer spet omeni paradoks sodobne družbe, ki na eni strani poudarja pomen samoomejitve, po drugi pa je vsa ideologija potrošništva naravnana k takojšnjemu zadovoljevanju želja, niti ne gre.
Njena naloga ni sugeriranje rešitev, pač pa izpostavljanje določenih družbenih vozlov; pri tem tudi ne kaže veselja do razkrinkavanja »slovenceljskih« posebnosti, temveč se pokaže svetovljanko. V poglavju o etiki se obregne ob Norvežane, ki se resda vidijo velike ljubitelje narave, hkrati pa ne naredijo nič, da njihova država z naftno industrijo ne bi radikalno povečevala onesnaževanja ozračja.
Unikatno je tudi njeno razpravljanje o šokantnih slikah in dokumentarnih filmih iz tretjega sveta. Kot najočitnejši primer izpostavi fotografijo afganistanske deklice z zelenimi očmi, ki jo že desetletja uporabljajo na oglasih za revijo National Geographic. Konec te zgodbe je pesimističen – najbolj ozaveščeni opazovalci revščine se ne pretvarjajo, da pomagajo revežem, prave žrtve revščine so dekoracija na reklamnih panojih, oboji pa žrtve nevidnih mehanizmov moči.
Ob tovrstnih družbenih slepih pegah se Renata Salecl zateče v umetnost. Zanimivo je, da tej ne podeljuje zmožnosti spreminjanja družbene realnosti, pač pa je dojeta kot simbolni komentar realnosti. Podobno je tudi z njenim pisanjem. Ne glede na to, kako lucidne formulacije podaja, kot je na primer tista, da za nižanje življenjskega standarda ali izgubo službe ne gre kriviti priseljencev, pač pa bi morali preusmeriti jezo na korporacije, ki v želji po čim večjem dobičku prestavljajo delovna mesta v tretji svet, so vse to samo možni predlogi.
Knjiga Renate Salecl Tek na mestu, katere naslov lepo povzema temeljno dilemo današnjega časa – občutek gotovosti, ki narekuje, da kljub hitenju in morebiti celo želji po spremembi stopicljamo na mestu in se prepričujemo, da bo vse ostalo tako, kot je, je obvezno branje za ozaveščenega bralca.
Nanj avtorica tudi računa; zapisi so mišljeni kot izziv, da o dilemah razmišlja sam. Čeprav je dialoški moment ob tej knjigi ključen, bi si vseeno in morda z nekaj naivnosti želeli, da bi tovrstna knjiga pristala v rokah katerega izmed svetovnih politikov ali političark ter da bi tudi avtorica, ki je dovolj modna in hkrati profilirana, dobila aktivnejšo, recimo svetovalno-prišepetovalsko vlogo.
