Dogodki zadnjih tednov so v našem okolju spodbudili razprave o poseganju v spolnost posameznika – ki so še kako potrebne in dobrodošle. Dobro pa je, da so debate o tem osnovane na jasnih konceptih in idejah in zdi se nam, da tu prihaja do določenih nejasnosti. Predvsem prihaja do mešanja in kombiniranja dveh področij poseganja v spolno avtonomijo: na eni strani govorimo o redefiniranju kaznivih dejanj posilstva in spolnega nasilja, na drugi strani pa o spolnem nadlegovanju, predvsem v univerzitetnem okolju.
Gre za vprašanji, ki sta naravno povezani, saj izhajata iz našega odnosa do spolnosti in razumevanja tega, v kolikšni meri določena ravnanja posegajo v spolno avtonomijo posameznika. Vendar sta vprašanji tudi ločeni in njuno združevanje ne prinaša koristi.
Pri spolnih kaznivih dejanjih gre predvsem za vprašanje, kako kazensko pravo obravnava spolno kriminaliteto, predvsem kaznivi dejanji posilstva in spolnega nasilja. Trenutno veljavna ureditev sledi t. i. modelu prisile, kar pomeni, da je kaznivo tisto spolno ravnanje, ki je storjeno z dovoljšno silo ali grožnjo. Ali je bila uporabljena dovoljšna sila, se pogosto presoja tudi na podlagi odpora, ki ga je proti spolnemu ravnanju pokazala žrtev. Od modela prisile se razlikuje model soglasja, v katerem ravnanja, storjena s silo ali grožnjo, ostanejo inkriminirana in primerno obravnavana, prepovedanim ravnanjem pa se pridružijo tista spolna ravnanja, ki so storjena proti volji oz. brez soglasja žrtve. Znotraj modela soglasja poznamo več variant, med njimi sta najbolj znani posplošeno imenovani “ne pomeni ne” ter “ja pomeni ja”. Razlike med njima obstajajo, so pa bistveno manjše kot tisto, kar ju povezuje: pomen volje, ki nadomešča pomen prisile v starejšem modelu.
Druga aktualna tema, ki so jo spodbudile žalostne in pogumne izpovedi žrtev tovrstnih ravnanj, se tiče spolnega nadlegovanja v akademskem prostoru, pa tudi širše. Ti primeri kažejo na to, da niti v praksi, niti na normativni ravni to področje v akademskem prostoru ni primerno urejeno. Pri spolnem nadlegovanju gre namreč velikokrat za ravnanja, ki niso zajeta v kazenskopravnih določbah, ker ne gre za tako intenzivne posege v spolno samoodločbo, pa kljub temu močno in dolgoročno prizadenejo žrtev, so neprimerna in v akademskem okolju nesprejemljiva. Pri urejanju tega področja pa ne gre za neposredno preslikavo kazenskopravne zakonodaje, temveč gre za postavljanje jasnih internih pravil glede sprejemljivega vedenja v univerzitetnem okolju. Za ustrezno obravnavo tovrstnih nesprejemljivih ravnanj ni dovolj le moralna obsodba ob vsakokratnem primeru zlorabe, temveč je potreben bolj načelen in sistemski pristop.
Posamezne vidike obeh vprašanj podrobneje pojasnjujemo tukaj: O pravnem urejanju vprašanj zlorab spolnosti.
