Reguliranje zasebnosti, transparentnosti, tajnosti in drugih nasprotujočih si vrednot v 21. stoletju
Pretvorba vedno večjega dela naših aktivnosti v digitalni jezik ustvarja ogromne količine osebnih podatkov, »veliko podatkovje« (»big data«), od katerih so postmoderne družbe eksistenčno odvisne. V teoriji prevladuje stališče, da bo prav fenomen »velikega podatkovja« prihodnja leta pomembno vplival na to, kako dojemamo svet in svoje mesto v njem. Ta pojav prinaša številne prednosti posameznikom, podjetjem in državam, hkrati pa so lahko vir najrazličnejših težav. Naša družba hitro prehaja iz dobe, ko je podatkov primanjkovalo, v dobo, ko težave povzroča tudi to, da jih imamo preveč. Te podatke je mogoče učinkovito povezovati, po njih rudariti z algoritmi z namenom iskanja skritih povezav. Urejanje podatkov, rudarjenje oziroma na sploh iskanje uporabnih povezav, pa je prepuščeno predvsem algoritmom, ne ljudem. Tako procesirani podatki ustvarjajo novo vednost v kulturno-civilizacijskem prostoru, za katerega sta že tako značilni neenakost v družbeni moči in neenakomerna porazdelitev bogastva ter zato še dodatno učinkujejo kot sredstvo poglabljanja in razširjanja procesov izključevanja, vplivajo na družbeno (ne)enakost in slabijo družbeno kohezivnost.
V sodobnih zahodnih družbah prevladuje razumevanje, da naj bi digitalne tehnologije in veliko podatkovje rešilo številne družbene probleme, vse od gospodarske krize do terorizma. ZDA in EU že financirata raziskave za razvoj računalniških programov, ki bi po značilnosti obrazov ali po načinu drže in hoje predvideli njihovo prihodnje kriminalno vedenje. Napovedni policijski programi (Predictive Software), kot je IBM-ov program Blue Crush izdelujejo verjetnostna poročila o storitvi kaznivih dejanj in obljubljajo zmanjševanje stopenj kriminalitete. TrapWire program na primer išče značilne vzorce za teroristični napad. Prognozo izdela na podlagi podatkov, ki jih pridobi iz videonadzornih kamer, včasih postavljenih po celotnem predelu mesta, s sistemi za prepoznavanje obrazov in primerjanjem teh podatkov iz številnih (policijskih) podatkovnih zbirk. Takšna vednost, ki temelji na veliki količini na videz nepovezanih podatkov, zavitih v celofan zapletene matematične znanosti, legitimira povečevanje družbenega nadzora, omejuje zasebnost in ruši temeljna načela kazenskega postopka.
Osrednji subjekti digitalnega nadzora so v dobi »velikih podatkov« sprege vlad in korporacij, ki širijo nadzorstveno mrežo na nove objekte nadzora. To niso le posamezniki osumljenih storitve kaznivih dejanj, temveč tudi posamezniki, ki niso ničesar osumljeni, pa tudi vzorci posameznikov pridobljeni za potrebe administrativnih nalog države, kar učinkuje kot sredstvo družbenega sortiranja. Objekti nadzora so predmeti povezani v Internet stvari, ki posredno omogočajo sledljivost posameznika. Objekti nadzora so ne nazadnje tudi finančni idr. tokovi, ki omogočajo profiliranje oseb.
Raziskovalni projekt analizira pravno regulacijo različnih domen digitalnega nadzora, posebej policijskega nadzora, finančnega nadzora, nadzora nad obsojenci, kibernetskega vohunjenja in kvazi-sodnega nadzora. Analizira tudi nadzorstveno tehnologijo, ki vsebuje emancipatorne potenciale in obrača pogled v inverzen nadzor (npr. projekt Supervizor Komisije za preprečevanje korupcije RS). Projekt tudi preverja odnos strokovne in splošne javnosti do teh vprašanj.
Pregled, analiza in kritično vrednotenje regulacije poteka z vidika prava varstva osebnih podatkov, ustavnega prava, kazenskega procesnega prava in mednarodnega javnega prava v Sloveniji in Evropski uniji. Nanašal se bo na nacionalno, tujo in Evropsko zakonodajo, nacionalno in tujo sodno prakso, vključno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, Sodišča Evropske unije in odločitve Evropske Delovne skupine za varstvo podatkov iz člena 29. Končni cilj projekta je podati analizo stroškov in koristi novega nadzora in predlagati izboljšave za omejevanje nadzora v prihodnosti.
Trajanje: 2014-2017
Več o raziskavi na spletni strani.
