\u010clanek, ki ga je napisala izr. prof. dr. Mojca M. Plesni\u010dar, obravnava arhitekturo izbire kot koncept, ki pridobiva vse ve\u010dji pomen pri pravnem odlo\u010danju. \u010ceprav se raziskave vedenjske ekonomije \u017ee dolgo osredoto\u010dajo predvsem na odlo\u010danje lai\u010dne populacije, se izka\u017ee, da so tudi strokovni odlo\u010devalci (sodniki, to\u017eilci, odvetniki in zakonodajalci) podvr\u017eeni enakim kognitivnim omejitvam in pristranskostim. Razlika je v tem, da njihovo odlo\u010danje poteka znotraj institucionalno strukturiranih okvirov, ki sami delujejo kot arhitekture izbire.<\/p>\n
\u010clanek prikazuje primere iz kazenskega in civilnega prava, kjer subtilne zna\u010dilnosti okolja odlo\u010danja pomembno vplivajo na izide, ter analizira dvojno vlogo nekaterih odvetnikov, ki so hkrati odlo\u010devalci in arhitekti izbire. Posebna pozornost je posve\u010dena vpra\u0161anju etike: ali je usmerjanje strokovnih odlo\u010devalcev manj sporno kot vplivanje na laikov, in pod kak\u0161nimi pogoji je to legitimno?<\/p>\n
\u010clanek se zaklju\u010di s tezo, da arhitektura izbire ni le problem, temve\u010d je lahko tudi del re\u0161itve, \u010de je informirana, pregledna in zavestno zasnovana v skladu z vrednotami pravnega sistema.<\/p>[\/et_pb_text][et_pb_text _builder_version=”4.27.4″ _module_preset=”default” header_3_font=”Mojca-123-slo|–et_global_heading_font_weight|||||||” hover_enabled=”0″ global_colors_info=”{}” locked=”off” theme_builder_area=”post_content” sticky_enabled=”0″]