O PROJEKTU
Izrekanje kazni si lahko predstavljamo kot igro fliperja, kjer je vsaka sodnikova odločitev o izreku kroglica, ki se prebija skozi labirint odbijačev in ovir, pri čemer še vedno povsem ne razumemo, kako ti elementi oblikujejo njeno pot. Projekt bo izdelal zemljevid površine fliperja ter prepoznal glavne odbijače, kot je sodniška diskrecija, pa tudi skrite vzvode in subtilne ovire – tako očitne kot manj očitne – ki vplivajo na končni izid.
Odločanje o kaznovanju ni ne mehanska uporaba prava ne povsem intuitivna presoja. Gre za strukturirane izbire, ki jih oblikuje okolje, v katerem nastajajo: pravila, rutine, institucionalni okviri in zasnova pravnih postopkov. Izhajajoč iz koncepta arhitekture izbire ta projekt obravnava kaznovanje kot okolje, ki usmerja, uokvirja in včasih tudi izkrivlja odločanje. Z vnašanjem spoznanj vedenjskih znanosti v dialog s pravno in kriminološko teorijo želimo razumeti ne le individualno sodniško presojo, temveč tudi širšo arhitekturo, zaradi katere so nekatere odločitve verjetnejše od drugih.
Faza 1: Razumevanje okolja izrekanja kazni
Preden lahko razumemo odločanje o kazenskih sankcijah, moramo videti, kje in kako se to odločanje sploh dogaja. V tej prvi fazi stopimo korak nazaj in si ogledamo celotno krajino: kako odločitve nastajajo iz prepletanja prava, psihologije, institucij in človeške presoje.
PRISTOP:
Začnemo z metaanalizo literature iz različnih disciplin – prava, psihologije, sociologije in teorije odločanja – »navito do maksimuma«, z uporabo umetne inteligence za razširitev in poglobitev dosega.
CILJ:
Kartiranje tega, kar imenujemo okolje izrekanja kazni: terena norm, rutin, pričakovanj in izbir, ki strukturirajo sodniško odločanje..
REZULTAT:
Konceptualni načrt, ki razkrije arhitekturo tega okolja: njegova vodilna načela, slepe pege in nevidne poti.
Faza 2: Razvoj in izpopolnjevanje tipologije izrekanja kazni
Ko je krajina enkrat začrtana, začnemo izrisovati njene značilnosti. Kakšni vzorci kaznovanja obstajajo? Kako se povezujejo in kako se razlikujejo v različnih sistemih kaznovanja po Evropi?
PRISTOP:
Z udeležbo v ekspertnih panelih in na delavnicah preverjamo in izpopolnjujemo tipologije kaznovanja: presojamo njihovo logiko, domet in relevantnost v različnih pravnih in družbenih kontekstih.
CILJ:
Oblikujemo taksonomijo, ki zajame, kako se razsežnosti kaznovanja združujejo, prekrivajo in trkajo med seboj.
REZULTAT:
Faza 3: Testiranje tipologij v praksi
Koncepti so močni le toliko, kolikor se odražajo v resničnosti. Ta faza nas popelje v sodne dvorane, pisarne in vsakdanjo prakso, da bi videli, kako se kaznovanje dejansko odvija.
PRISTOP:
Združujemo kvantitativne in kvalitativne metode: analiziramo podatke iz sodnih primerov, opazujemo obravnave, opravljamo intervjuje s sodniki in tožilci ter izvajamo nadzorovane eksperimente, s katerimi preverjamo, kako različni modeli oblikujejo odločitve.
CILJ:
Preučiti, kako se teoretski okviri obnesejo, ko se soočijo z resničnimi pritiski, ustaljenimi praksami in institucionalnimi omejitvami.
REZULTAT:
Empirično utemeljena matrika dejavnikov kaznovanja, ki odraža, kako se odločitve v resnici sprejemajo – in ne zgolj, kako naj bi se.
Faza 4: Vizualizacija in simulacija sistema izrekanja kazni
Na koncu ugotovitve pretvorimo v nekaj, kar je mogoče videti, raziskovati in celo preizkušati.
PRISTOP:
Empirične rezultate prevedemo v simulacije in interaktivne vizualizacije, ki uporabnikom omogočajo preizkušanje različnih scenarijev in opazovanje, kako se že majhne spremembe valovito širijo skozi sistem.
CILJ:
Kaznovanje, ki je pogosto nepregledno in abstraktno, naredimo vidno in dinamično ter pokažemo, kako se posamezni elementi medsebojno prepletajo in vplivajo na izide.
REZULTAT:
Nastane živi model kaznovanja, ki lahko usmerja reforme, spodbuja razpravo in na novo premisli, kako pravosodni sistemi razumejo lastno odločanje.
+386 1 4203 242
inst.crim@pf.uni-lj.si
Inštitut za kriminologijo
Poljanski nasip 2
1000 Ljubljana
Financira Evropska unija. Izražena stališča in mnenja pa so zgolj stališča avtorja(-jev) in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Evropskega raziskovalnega sveta. Niti Evropska unija niti organ, ki dodeljuje sredstva, ne moreta biti odgovorna zanje.
