Članek, ki ga je napisala Manja Skočir, analizira pojav digitalnih »gimmickov« in temnih vzorcev (dark patterns) kot enega ključnih načinov, s katerimi sodobne tehnologije izkoriščajo kognitivne ranljivosti uporabnikov. Teoretični okvir vedenjske ekonomije – zlasti teorija »gimmickov« in koncept arhitekture izbire – omogoča razlago mehanizmov vplivanja, vgrajenih v digitalne tehnologije, ter normativno presojo njihove dopustnosti.
Ker se ljudje pogosto odločamo hitro, intuitivno in pristransko, smo še posebej dovzetni za subtilne posege v procese odločanja. V digitalnem okolju so ti posegi dodatno okrepljeni zaradi lastnosti tehnološke infrastrukture (stalna prisotnost, podatkovna analitika, personalizacija), kar vodi v pojav splošnih, personaliziranih in prilagodljivih »gimmickov«, ki v skrajnih oblikah prerastejo v temne vzorce – namerno zasnovane uporabniške vmesnike, ki zavajajo uporabnike in jih usmerjajo v ravnanja, ki niso v njihovem interesu.
Normativna analiza pokaže, da so klasični očitki analognim spodbudam (nudges) – grožnja avtonomiji, omejevanje svobode izbire, manipulativnost in netransparentnost – v digitalnem okolju še izrazitejši. Na pravni ravni pravni okvir Evropske unije trenutno vzpostavlja zaščito predvsem pred temnimi vzorci (Splošna uredba o varstvu podatkov – GDPR, Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah, Akt o digitalnih storitvah – DSA, Akt o umetni inteligenci), medtem ko digitalne spodbude kot bolj subtilne oblike vplivanja ostajajo v sivem območju med dopustnim prepričevanjem in prepovedano manipulacijo.
Celoten članek si lahko preberete tukaj: Digitalni dregljaji in temni vzorci
