Na zadnjem Forumu o kaznovanju sem skupaj z Nicole Bögelein z Univerze v Kölnu razpravljala o vprašanju, ki je v samem jedru raziskav o izrekanju kazni: kaj se pravzaprav zgodi, ko skušamo kaznovanje preučevati tako, da se pogovarjamo z ljudmi, ki o njem odločajo.
Kaj nam intervjuji sploh lahko dajo in česa ne? Kako ravnati, ko sogovornik pove nekaj, kar se nam zdi problematično, mi pa moramo še naprej prikimavati, ne da bi se s tem zares strinjali? Ali je pomembno, ali intervjuje vodi pravnik z drugimi pravniki, ali pa nekdo od zunaj, ki mora zastavljati vprašanja, na katera insajder morda sploh ne bi pomislil – in če je to pomembno, ali to pomeni izgubo ali prednost?
Menim, da ta vprašanja nimajo enostavnih odgovorov. Odvisna so od tega, kdo smo, kaj raziskujemo in v kakšnem sistemu delujemo.
Celotno Mojčino razmišljanje si lahko preberete na povezavi (prispevek v angleščini).
Mojca M. Plesničar
avtorica
