Na letošnjih Dnevih slovenskih pravnikov (Portorož, 16.–17. oktober 2025) je živahna razprava potekala v sekciji Vedenjska ekonomija in pravo, ki jo je vodil Jaka Cepec. Sekcija je raziskovala, kako spoznanja o človeškem odločanju – od Kahnemanovih sistemov mišljenja do sodobnih digitalnih vplivov – spreminjajo način, kako razumemo pravo. V panelu sta sodelovali tudi Mojca Mihelj Plesničarin Manja Skočir, s prispevkoma, ki sta odprla dva različna, a tesno povezana pogleda na vedenjske vplive: institucionalnega in digitalnega. Panel je dopolnila še Lana Katarina Gotvan, ki je predstavila vedenjski pogled na odlašanje direktorjev pri sprožanju insolvenčnih postopkov.
Arhitektura pravnega odločanja
Mojca Mihelj Plesničar je predstavila prispevek Arhitektura pravnega odločanja (predstavitev je dostopna tukaj), v katerem jo je zanimalo, kako lahko koncept arhitekture izbire pomaga razumeti pravno odločanje. Izhajala je iz ugotovitve, da tudi strokovni odločevalci – sodniki, tožilci, odvetniki in zakonodajalci – niso imuni na kognitivne pristranskosti, čeprav delujejo v formaliziranih institucionalnih okvirih. Ti okvirji, kot je pojasnila avtorica, sami delujejo kot arhitektura izbire: strukturirajo potek odločanja, določajo zaporedje informacij in pogosto, čeprav nezavedno, vplivajo na končni izid.
Plesničar je opozorila, da nevtralnih okolij odločanja ni in da lahko subtilne značilnosti sistema – od privzetih nastavitev v zakonodaji do zaporedja predstavljenih dokazov – pomembno preusmerijo presojo. Po njenem mnenju arhitektura izbire v pravu ni nujno problem, temveč lahko postane del rešitve, če jo prepoznamo, analiziramo in zavestno oblikujemo tako, da podpira cilje pravnega sistema. S tem se neposredno navezuje na raziskovalni okvir projekta Sentrix, ki preučuje, kako institucionalne strukture in kognitivni procesi skupaj oblikujejo odločitve o kaznovanju.
Digitalni dregljaji in temni vzorci
Manja Skočir je v prispevku Digitalni dregljaji in temni vzorci – kako tehnologija izrablja naše vedenjske šibkosti obravnavala drugo plat vedenjskega vplivanja – tisto, ki poteka v digitalnih okoljih. Avtorica je pojasnila, kako sodobne tehnologije s pomočjo vedenjskih spoznanj oblikujejo uporabniške vmesnike, ki subtilno, a učinkovito usmerjajo odločitve uporabnikov. Digitalni dregljaji so lahko koristni (denimo, kadar spodbujajo varnejše geslo ali trajnostno izbiro), a hitro preidejo v t. i. temne vzorce – namerno zasnovane mehanizme, ki uporabnike zavajajo ali jih usmerjajo v vedenja, ki niso v njihovem interesu.
Skočir je pokazala, da digitalno okolje zaradi personalizacije, stalne prisotnosti in uporabe podatkovne analitike ustvarja povsem nove pogoje za vplivanje na vedenje, ki presegajo klasične oblike regulacije. Analizirala je tudi evropski pravni okvir, ki skuša te prakse omejevati z novimi predpisi, kot so Akt o digitalnih storitvah in Akt o umetni inteligenci.
Skupni okvir in pomen za Sentrix
Obe raziskovalki sta pokazali, da je vedenjska ekonomija danes nepogrešljivo orodje za razumevanje prava – tako v analognih institucijah kot v digitalnih sistemih. Plesničar je razgrnila arhitekturo odločanja v pravosodju, Skočir pa arhitekturo digitalnih vplivov, ki vse bolj določajo našo izbiro, pozornost in ravnanje.
Skupaj njuna prispevka potrjujeta osrednje izhodišče projekta Sentrix: da pravo ni le skupek pravil, ampak prostor odločanja, ki ga oblikujejo ljudje, institucije in tehnologije – ter da je prav v tem prostoru mogoče najti poti do bolj premišljenih in pravičnih odločitev.
