Razmišljati o okolju odločanja o kazenskih sankcijah v kontekstu težko izrekljivih zločinov proti človeštvu in vojnih zločinov v Gazi, ki jih je mogoče razumeti kot genocid, je hkrati polno obupa in polno upanja. Polno obupa je zato, ker samo razmišljanje o postopku odmere kazni za odgovorne za pokol v Gazi pomeni sprejeti, da nam je kot globalni skupnosti znova spodletelo preprečiti »zločin vseh zločinov«. Hkrati pa je tudi polno upanja, saj razmislek o kaznovanju za genocid in vojne zločine sporoča, da je mogoče za odgovorne storilce določiti sorazmerno kazen na podlagi individualne krivde, in v tistih, ki se imajo za nedotakljive, vzbuditi vsaj nekaj strahu.
Racionalen in rutinski postopek izreka sankcije
Sodobni kazenski postopek je namerno zasnovan kot racionalen, objektiven in predvidljiv institucionalni odziv na kazniva dejanja, ki povzročijo škodo in vznemirjenje žrtvam ter skupnosti. Ne glede na to, da sta vsako kaznivo dejanje in odziv nanj edinstvena, ju okvirjajo navidez rutinski institucionalni postopki. Zlasti faza odmere kazni, kot končna stopnja kazenskega postopka, se osredotočata na rutinsko določitev kazni na podlagi racionalnega tehtanja resnosti kaznivega dejanja, krivde obdolženca ter drugih obteževalnih in olajševalnih okoliščin. Toda kako naj tehtamo in merimo dejanje genocida, podprto z grozljivimi dejanji množičnega stradanja, uničevanja izobraževalnih ustanov, uničenja domov, bombardiranja bolnišnic …?
Del tega stabilnega okolja odločanja je tudi odnos javnosti in medijev, ki dojemajo odločanje o izreku kazni kot rutinsko funkcioniranje državnega aparata.
Izrekanje kazni naj bi potekalo v okolju odločanja, za katerega so značilni relativno stabilni in predvidljivo razvijajoči se pravni in institucionalni okviri ter opredeljene vloge vpletenih akterjev (sodnikov, tožilcev in zagovornikov). To željo po birokratski in skoraj sterilni metodi določanja kazni podpirajo različna ideološka prepričanja, ki to razumejo kot najboljši način naslavljanja družbenih vzrokov in posledic kriminalitete. Del tega stabilnega okolja odločanja je tudi odnos javnosti in medijev, ki dojemajo odločanje o izreku kazni kot rutinsko funkcioniranje državnega aparata in se le redko ne strinjajo z odločitvami (nestrinjanje večinoma vzbudijo preblage ali nedosledne kazni).
Pomembna posledica takšnega pristopa h kaznovanju je, da zadnje dejanje kazenskega postopka spremeni v nekaj povsem nespektakularnega (čeprav je postopek javen in včasih močno izpostavljen v medijih). Žrtve in skupnosti oddalji od njihove morebitne želje po maščevanju, obenem pa jim vseeno omogoči določeno mero katarze. Ob enem storilca reducira na golega posameznika, katerega dejanja in vedenje so hladno razporejena v kategorije, ki jih določa pravo. Takšen čustveno odmaknjen zaključek kazenskega postopka je še posebej izrazit v primerih nasilnih in množičnih kaznivih dejanj – kot so zločini proti človeštvu, vojni zločini in genocid –, ki praviloma sprožajo močnejše zahteve po maščevanju in so že po svoji naravi izjemno pretresljivi.
Kazenski postopek in dejanje genocida
V zadnjih desetletjih je bil genocid najodmevneje obravnavan pred Mednarodnim kazenskim tribunalom za Ruando (ICTR) in njegovim vzporednim sodiščem, Mednarodnim kazenskim tribunalom za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY). Ker sta bila ti dva mednarodna tribunala ustanovljena ad hoc, je bilo tam okolje odločanja odmere kazni vse prej kot stabilno, predvidljivo ali rutinsko.
Tribunali so nastali v okviru Združenih narodov kot neposreden odziv na ogorčenje mednarodne skupnosti zaradi zločinov v nekdanji Jugoslaviji in Ruandi. Sodniki, tožilci in zagovorniki – ki so delovali v angleščini in francoščini ter prihajali iz različnih držav in pravnih kultur – so v velikih ekipah več let delali na posameznih postopkih. Sojenja so se pogosto odvila desetletja po kaznivih dejanjih, ki so jih obravnavala. Poleg institucionalnega okvira so bile tudi zahteve in pritiski bistveno večji, kot so jih vpleteni kadarkoli izkusili – zlasti zaradi interesov in pričakovanj prizadetih skupnosti (in držav), svetovne javnosti in medijev.
Kljub temu nas lahko branje odstavkov o izreku kazni v sodbah, ki se končajo z obsodilno razsodbo za genocid, in spremljanje njihove razglasitve preseneti predvsem zaradi njihove povsem običajne strukture, besedišča in načina predstavitve. V vsaki sodbi sodniki posebno pazijo, da odločitev o kazni predstavijo kot racionalno, formularno, nepresenetljivo, preudarno – z drugimi besedami, normalno. Tako ustvarjajo podobo tipičnega izida v standardnem kazenskem postopku, kljub izjemni naravi zadeve in okoliščin, v katerih je bila kazen izrečena.
Na obeh tribunalih ni bilo ločenih obravnav, namenjenih izreku kazni, sodniki pa so imeli široko diskrecijsko pravico pri določanju kazni za genocid, vojne zločine in zločine proti človeštvu. Omejeni so bili na izrek zaporne kazni do dosmrtnega zapora in/ali povračila škode in so morali upoštevati težo kaznivega dejanja ter osebne okoliščine obsojenca, vključno z olajševalnimi in obteževalnimi dejavniki. V zadnjih delih sodb izrečenih na teh dveh tribunalih, ki sledijo tisočim stranem natančnih opisov grozodejstev (pisanje katerih se je začelo dolgo pred koncem sojenja) sodniki najprej povzamejo relevantno pravo, ki ureja odmero kazni, nato pa jedrnato obrazložijo, kako so ga uporabili v konkretni zadevi.
Izrek kazni v sodbi v primeru Mladic
Odstavki o izreku kazni v sodbi proti Mladiću, generalu, obsojenemu za genocid v Srebrenici (poleg vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu), so dober primer načina pisanja in argumentacije tribunalov. V sodbi v primeru Mladić so sodniki pojasnili, da sta bila retribucija in odvračanje ključna za njihovo odločitev o kazni, medtem ko je bila rehabilitacija manj pomembna. Po njihovih besedah:
Retribucije ne smemo razumeti kot želje po osebnem maščevanju ali povračilu, temveč kot izraz ogorčenja mednarodne skupnosti nad storjenimi zločini; maščevanje, v nasprotju s povračilom, zahteva izrek „pravične in primerne kazni in nič več“.[…] Sodišče nadalje meni, da primerna kazen za Mladića v tej zadevi bistveno prispeva k doseganju splošnega odvračilnega učinka. (odst. 5182, 5183)
Mladić je bil spoznan za odgovornega za izvršitev širokega spektra kaznivih dejanj prek sodelovanja v štirih skupnih kriminalnih skupinah (JCE – joint criminal enterprises). Med storjenimi kaznivimi dejanji so nekatera najhujša, ki jih pozna mednarodno humanitarno pravo, in sicer genocid ter uničenje kot zločin proti človeštvu. Sodniki so pojasnili resnost ravnanja obtoženca pri vsakem kaznivem dejanju, za katerega je bil spoznan za krivega. V več odstavkih so zaključili, da je bila njegova vpletenost v kazniva dejanja izjemno resna zaradi njegovega vrhovnega položaja v verigi odločanja. Pri določitvi primerne kazni za Mladića je tribunal tako upošteval naravo, obseg in brutalnost kaznivih dejanj, za katera je bil Mladić spoznan za odgovornega, trajanje njegovega sodelovanja pri teh dejanjih ter njihov celotni vpliv na žrtve in njihove družine. (odst. 5188)
Sodniki so tudi pretehtali posamezne okoliščine obtoženca, zlasti olajševalne okoliščine, ki jih je predlagala obramba, kot so dobrohotno ravnanja in pomoč žrtvam, njegov dober značaj, zmanjšane duševne sposobnosti, telesno zdravje in starost. Odločili so se upoštevati zgolj zadnjo okoliščino – starost. Pri odločanju o kaznovanju so se sodniki prav tako ozrli na splošno prakso glede zapornih kazni v sodiščih nekdanje Jugoslavije in jo primerjali z drugimi primeri, ki so bili v preteklosti obravnavani pred tribunalom.
Del sodbe, ki obravnava izrek kazni, se zaključi s suhim in brezobličnim končnim izrekom:
Sodni senat je preučil vse zgoraj navedene okoliščine in ugotovil, da je ustrezna kazen dosmrtni zapor (para 5213)
Gaza in Mednarodno kazensko sodišče
Obe ad hoc sodišči sta že del preteklosti, vendar njihove sodbe ostajajo spodbuden opomnik, da je mogoče kaznovati storilce, ki so nekoč veljali za nedotakljive. Prav tako kažejo izjemno sposobnost prava in pravnih institucij, da nekaj izjemnega in neizrekljivega spremenijo v jasno in standardizirano pripoved, ki jo je mogoče oceniti skozi postopek izrekanja kazni. Delno navdihnjena z izkušnjami teh tribunalov, je mednarodna skupnost ustanovila stalno telo za preiskovanje genocida in drugih grozodejstev – Mednarodno kazensko sodišče (ICC).
Čeprav naj bi bilo okolje odločanja pri izreku kazni pred ICC precej bolj predvidljivo in rutinsko, izjemna narava obravnavanih zadev to otežuje. Nedavno so, ko je ICC obtožil voditelje Izraela in Hamasa vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, tožilci in sodniki, ki bi lahko dokončno odločali o izreku kazni, postali tarča sankcij in močnega političnega pritiska s strani ZDA. Bo ICC vseeno institucija, kjer bodo potekala sojenja za genocid v Gazi in kjer bodo kazni izrečene?
Bo ICC vseeno institucija, kjer bodo potekala sojenja za genocid v Gazi in kjer bodo kazni izrečene?
