V blogu poskušam razviti bežno analogijo emergenci (tj. pojav, ko se v kompleksnem sistemu razvijejo makroskopske lastnosti ali vedenja, ki jih njegovi posamezni deli sami po sebi nimajo) na področju odločanja o kazni. V ospredju je metamorfoza vlog akterjev v kazenskem postopku z vidika načela delitve oblasti, in sicer na mikro in makro ravni. Gre za prikaz splošnega, idealnega koncepta, zasnovanega na ureditvah držav kontinentalne Evrope in zato ne odraža nujno vseh podrobnosti obstoječih ureditev.
Na mikro ravni, ki predstavlja posamezni kazenski postopek, je odločitev v rokah Sodnika, kot »Gospodarja kaznovanja«.
Na mikro ravni, ki predstavlja posamezni kazenski postopek, je odločitev v rokah Sodnika, kot »Gospodarja kaznovanja«: znotraj zakonskih okvirjev in pravil lahko izbere vrsto kazni in določi njeno višino, pri čemer se glede njene sorazmernosti opira zlasti na sodno prakso, torej na vzpostavljene standarde v okviru svoje veje – Sodišč.
Tožilec, ki je na tej ravni predstavnik Izvršilne veje oziroma vsaj povezan z njo, lahko sicer predlaga kazen, vendar Sodnik na ta predlog ni vezan. Zakonodajalčeva vloga pa je bolj ali manj statična – izraža se v fiksnem zakonu.
Na makro ravni se vloge bistveno spremenijo. Na abstraktnem nivoju ima škarje in platno v rokah Zakonodajalec, ki predpisuje kazniva dejanja, vrste kazni in njihove razpone – v bistvu odmerja strogost sistema. Izvršilna oblast preko tožilstva in drugih organov soustvarja kaznovalno politiko, vloga Sodstva pa je videti bolj omejena. Drži, da Sodišča na agregatni ravni ustvarjajo splošno kaznovalno prakso, vendar se ta tiče zgolj tistih ravnanj, ki jih je izvorno inkriminiral in zanje pravila kaznovanja predpisal Zakonodajalec, postopke pa je sprožilo Tožilstvo. Z drugimi besedami: Sodišča si ne morejo izbirati svojih primerov. Na področju kaznovanja je posebej omejena siceršnjega moč (ustavnega) Sodstva presojati Zakonodajalčeve predpise – le izjemoma se spustijo v presojo primernosti v zakonu predpisanih kazni in kaznovalnih okvirjev.
Ne glede na zapostavljeno vlogo Sodišča na makro ravni, če pogledamo sistem holistično ob upoštevanju obeh ravni, se v idealni ureditvi zdi, da se zadeve uravnotežijo: Zakonodajalec naj v splošnem ustvari predvidljivo kaznovalno okolje in omogoči Sodniku zadostno polje diskrecije za natančno odmero kazni v vsakem posameznem primeru. Prav zaradi jakosti posega v človekove svoboščine, ki ga predstavlja kaznovanje, naj takšna odločitev leži na plečih Sodnika, kot strokovno usposobljenega in predvsem nepristranskega akterja, institucionalno in hierarhično neodvisnega.
Če se vrnemo v resnični svet, se zdi, da so se evropski Zakonodajalci v zadnjih desetletjih začeli odmikati od tega ideala in začeli jemati kaznovanje čedalje bolj v svoje roke. Bodisi neposredno, z zoževanjem sodniške diskrecije (npr. s predpisovanjem obveznih kazni, obveznim upoštevanjem obteževalnih okoliščin ali višanjem kaznovalnih razponov, kar lahko posledično prekludira izrek pogojne obsodbe, ali z dodajanjem kvalificiranih modalitet kaznivih dejanj, kar zopet zvišuje kazni). Bodisi posredno, s spreminjanjem razmerij med Tožilcem in Sodnikom – primeroma s procesnimi mehanizmi, kot so kaznovalni nalogi in skrajšani postopki po priznanju oziroma pogajanjih o priznanju krivde. S tem se krepi vloga Tožilca pri kaznovanju, saj je Sodnik pri tem postal bolj ali manj vezan na Tožilčev kaznovalni predlog. Navzven ti postopki še vedno lahko delujejo kot pošteni, saj ima Sodnik moč te mehanizme zavrniti in izvesti celoten kazenski postopek z glavno obravnavo. Vendar – Zakonodajalec z različnimi spodbudami teži k temu, da se ti posebni postopki izvajajo, predvsem z ukrepi procesno-ekonomske narave, ki spodbujajo Tožilca in Sodnika, da imata s tem hitreje zaključene zadeve, ter nenazadnje tudi Obdolženca, ki se mu podeli (dozdevni) »popust na kaznovanje« in se poleg tega izogne še »mukotrpnemu postopku« in plačilu stroškov.
Je morda Sodstvo le še ena žrtev „McDonaldizacije” družbe?
Lahko se vprašamo, ali Zakonodajalca pri tem vodi skrb za večjo predvidljivost pri kaznovanju na račun individualizacije? Se bori proti neupravičenim razlikam? Ali pragmatično poskuša zmanjšati sodne zaostanke in skrajšati dolge postopke? So Sodniki po njegovem s kaznimi preveč prizanesljivi?
Je morda Sodstvo le še ena žrtev „McDonaldizacije” družbe? Ali pa Sodnikove odločitve o kazni niso v skladu z Zakonodajalčevim vrednostnim (političnim) kompasom? Kakorkoli že, vloge se spreminjajo – ne zgolj v sodni dvorani, temveč se rekonceptualizirajo tudi v okviru delitve oblasti pri kaznovanju.
Celotno refleksijo si lahko preberete na povezavi.
Marko Balažic
avtor
