Članek, ki ga je napisala izr. prof. dr. Mojca M. Plesničar, obravnava arhitekturo izbire kot koncept, ki pridobiva vse večji pomen pri pravnem odločanju. Čeprav se raziskave vedenjske ekonomije že dolgo osredotočajo predvsem na odločanje laične populacije, se izkaže, da so tudi strokovni odločevalci (sodniki, tožilci, odvetniki in zakonodajalci) podvrženi enakim kognitivnim omejitvam in pristranskostim. Razlika je v tem, da njihovo odločanje poteka znotraj institucionalno strukturiranih okvirov, ki sami delujejo kot arhitekture izbire.
Članek prikazuje primere iz kazenskega in civilnega prava, kjer subtilne značilnosti okolja odločanja pomembno vplivajo na izide, ter analizira dvojno vlogo nekaterih odvetnikov, ki so hkrati odločevalci in arhitekti izbire. Posebna pozornost je posvečena vprašanju etike: ali je usmerjanje strokovnih odločevalcev manj sporno kot vplivanje na laikov, in pod kakšnimi pogoji je to legitimno?
Članek se zaključi s tezo, da arhitektura izbire ni le problem, temveč je lahko tudi del rešitve, če je informirana, pregledna in zavestno zasnovana v skladu z vrednotami pravnega sistema.
Celoten članek
Celoten članek si lahko preberete tukaj: Arhitektura pravnega odločanja
