Nov prekršek, star politični refleks
Italija je sprejela reformo, ki femicid preoblikuje v samostojno kaznivo dejanje v kazenskem zakoniku, pri čemer je kot najvišja kazen predviden dosmrtni zapor. Na papirju deluje kot odločen odziv na družbeno krizo. V resnici pa v tem prepoznavam star politični refleks: ko se zakonodajalci soočijo z globoko zakoreninjenim družbenim problemom, posežejo po najstrožji razpoložljivi sankciji in upajo, da bo simbolna moč kaznovanja zadostovala.
Ta pristop temelji na predpostavki, da bo povečanje strogosti kazni pomembno prispevalo k odvračanju nasilja. Vendar – kot vemo že od Beccarijevih časov, sodobne raziskave zadnjih desetletij pa to le potrjujejo – ima strogost kazni minimalno vlogo, medtem ko sta veliko pomembnejši gotovost in hitrost odziva (Nagin, 2013).
Femicid kot končna faza naraščajočega, spolno pogojenega nasilja
Femicid ni rezultat odmere kazni. Je smrtonosni končni izid dolgega, pogosto prepoznavnega procesa prisilnega nadzora, stopnjevanja nasilja in institucionalnih odpovedi.
Femicid ni rezultat odmere kazni. Je smrtonosni končni izid dolgega, pogosto prepoznavnega procesa prisilnega nadzora, stopnjevanja nasilja in institucionalnih odpovedi. Ena najtrdnejših večlokacijskih študij tipa primer–kontrola na tem področju kaže, da do femicidov v intimnih partnerskih odnosih skoraj nikoli ne pride brez predhodnih opozorilnih znakov: groženj s smrtjo, zalezovanja, prisilnih spolnih odnosov, ločitve, stopnjevanja nasilja in neuspešnega posredovanja institucij (Campbell et al., 2003).
Ti vzorci so bili obsežno dokumentirani v raziskavah prisilnega nadzora. Femicid v intimnih partnerskih odnosih izhaja iz dinamike dominacije in občutka upravičenosti, ne iz spontane jeze. Študije kažejo, kako storilci uporabljajo grožnje, nadzor, izolacijo in čustveno manipulacijo dolgo pred samim umorom (Johnson, Eriksson, Mazerolle & Wortley, 2019). Dopolnilna tipologija opredeljuje osemstopenjsko pot do umora in poudarja zamujene institucionalne priložnosti na vsaki posamezni stopnji (Monckton Smith, 2020).
Primerjalne raziskave družbenih okolij storilcev dodatno kažejo, da so povzročitelji femicida pogosto vpeti v mreže, ki stopnjevanje nadzora normalizirajo ali spregledajo, namesto da bi ga v zgodnejših fazah problematizirale (FarrHenderson, Di Marco & Evans, 2025).
Uvedba višje najvišje kazni ne spremeni ničesar od navedenega.
Italijanski kontekst: Spolne norme so plodna tla za nasilje
Da bi razumeli, zakaj bo imela ta reforma verjetno zelo omejen učinek, moramo pogledati onkraj kaznovanja in v družbeni red, znotraj katerega femicidi nastajajo. Italija ostaja družba, ki jo zaznamujejo močne spolne norme ter neenaka porazdelitev skrbstvenega dela, ekonomske moči in družbenih pričakovanj. Raziskave kažejo, da so stališča, ki zmanjšujejo resnost nasilja nad ženskami in krivdo prelagajo na žrtve, bistveno bolj razširjena v družbah z nižjo stopnjo enakosti spolov (Sardinha, L., & Catalán, H. (2018); Gracia, 2014).
Poleg tega države z bolj tradicionalnimi spolnimi normami izkazujejo večjo toleranco do nasilja in močnejše težnje k upravičevanju moškega nadzornega vedenja (Ivert, Gracia, Lila et al., 2018).
Nasilje izhaja iz spolno zaznamovanega družbenega scenarija, v katerem so moška upravičenost, nadzor in čustvena nestabilnost normalizirani
Te ugotovitve odmevajo tudi v tem, kar smo drugi govorniki in jaz poudarjali na včerajšnji nacionalni konferenci o nasilju nad ženskami: nasilje izhaja iz spolno zaznamovanega družbenega scenarija, v katerem so moška upravičenost, nadzor in čustvena nestabilnost normalizirani. Brez spremembe tega scenarija lahko kazenski zakonik zgolj sanira posledice, ne pa jih preprečuje.
Zakaj dosmrtna zaporna kazen ne preprečuje nasilja
Stroge kazni so politično privlačne, ker ustvarjajo vtis skrbi za problem, hkrati pa od sistema zahtevajo zelo malo. Ne zahtevajo usklajenih storitev, doslednih zaščitnih ukrepov, usposobljene policije, delujočih protokolov za oceno tveganja ali zadostnega števila varnih hiš. Ne zahtevajo soočenja z družbenimi normami niti podpore ekonomski neodvisnosti žensk. Zadostuje sprememba kazenskega zakonika.
Toda kaznovanje je zadnje dejanje v tragediji, katere prejšnji prizori so bili pogosto polni opozorilnih znakov. Do trenutka, ko je izrečen dosmrtni zapor, je umor že storjen, zaporedje odpovedi na medosebni, institucionalni in družbeni ravni pa je že dolgo prešlo točko, na kateri bi kaznovanje sploh lahko poseglo.
Dokazi iz raziskav nasilja v intimnih partnerskih odnosih kažejo, da tudi zelo stroge sankcije, vključno z zaporno kaznijo, ne zmanjšujejo zanesljivo ponavljanja nasilja niti ne preprečujejo njegovega stopnjevanja (Garner, Maxwell & Lee, 2021).
Logika je preprosta: ljudje, ki izvajajo nasilje v intimnih partnerskih odnosih, ne tehtajo najvišjih zagroženih kazni; delujejo znotraj čustvenih, odnosnih in prisilnih dinamik, ki preglasijo racionalni preračun.
Simbolizem brez prave struktur
Priznanje femicida kot samostojnega kaznivega dejanja ni brez pomena. Poimenuje spolno zaznamovan vzorec ubijanja in izrazi družbeno obsodbo, vendar je vse to mogoče doseči tudi na druge načine. Simbolika brez institucionalne reforme pa pomeni šibko zaščito – ali sploh nobene. Resničnih gonil preprečevanja, kot so zgodnje prepoznavanje prisilnega nadzora, učinkoviti in izvršljivi zaščitni ukrepi, usposabljanje policije, ocenjevanje tveganja, ekonomska avtonomija ter dolgotrajno delo na področju spolnih norm, ni mogoče nadomestiti z eno samo kaznovalno določbo.
Nova italijanska zakonodaja nakaže resnost problema, hkrati pa se izogne njegovim vzrokom. Izraža ogorčenje, a se izmika odgovornosti. Ta napetost je bila v polnosti razvidna včeraj, 25. novembra, ko je Camera (spodnji dom italijanskega parlamenta) prav na dan, posvečen odpravi nasilja nad ženskami, potrdila novo kaznivo dejanje femicida, medtem ko je Senato (zgornji dom italijanskega parlamenta) istočasno ustavil vzporedno reformo, ki bi spolno nasilje končno jasno utemeljila na načelu svobodnega in pritrdilnega soglasja. Kontrast je osupljiv: zakon, ki uvaja dosmrtni zapor, je napredoval gladko in soglasno, medtem ko je bil predlog zakona, ki bi jasno določil, da je spolni odnos brez svobodnega in aktualnega soglasja posilstvo, vrnjen v »nadaljnjo obravnavo« in s tem dejansko umaknjen z dnevnega reda Senata, kljub temu da je prej užival soglasno podporo.
Ta politična koreografija razkriva neprijetno resnico: izražati ogorčenje z zaostrovanjem kazni je bistveno lažje kot se zavezati strukturnim spremembam. In dokler se politična pozornost ne bo premaknila od kaznovanja k preprečevanju, bodo femicidi še naprej obravnavani kot osamljene tragedije, ne pa kot predvidljivi izidi spolnega reda, ki moškim še vedno podeljuje preveč moči, preveč upravičenosti in preveč prostora za povzročanje škode.
Dokler se politična pozornost ne bo premaknila od kaznovanja k preprečevanju, bodo femicidi še naprej obravnavani kot osamljene tragedije
In dokler se politična pozornost ne bo premaknila od kaznovanja k preprečevanju, bodo femicidi še naprej obravnavani kot osamljene tragedije, ne pa kot predvidljivi izidi spolnega reda, ki še naprej privilegira nadzor, preglasuje avtonomijo ter normalizira neenako razmerje moči tako v intimnih odnosih kot v širši družbi.
Zaključek
Kaznovanje lahko izrazi obsodbo, ne more pa nositi teže preprečevanja. Dosmrtna kazen zveni glasno, vendar ne doseže tistih trenutkov, v katerih se ženska odloča, ali se počuti dovolj varno, da zapusti nasilnega partnerja, ali ji bo policija verjela, ali jo bodo sodišča zaščitila, ali ji bo skupnost stala ob strani, ali pa se bo moški, ki jo nadzira, ustavil.
Dokler reforme ne bodo naslovile prav teh trenutkov – oziroma dokler arhitektura preprečevanja ne bo deležna več pozornosti kot arhitektura kaznovanja – bo italijanski zakon o femicidu ostal to, kar je (in, če smo nekoliko zlobni, morda to, kar naj bi bil?): močan simbol in šibek odgovor.
Literatura:
Campbell, J. C., Webster, D., Koziol-McLain, J., Block, C. R., Campbell, D., Curry, M. A., … Wilt, S. A. (2003). Risk factors for femicide in abusive relationships: Results from a multisite case control study. American Journal of Public Health, 93(7), 1089–1097.
https://doi.org/10.2105/AJPH.93.7.1089
FarrHenderson, J., Di Marco, M., & Evans, D. P. (2025). Perceptions of social capital before and after the perpetration of femicide. Journal of Interpersonal Violence.
https://doi.org/10.1177/08862605241265918
Garner, J. H., Maxwell, C. D., & Lee, J. (2021). The specific deterrent effects of criminal sanctions for intimate partner violence: A meta-analysis. Journal of Criminal Law and Criminology, 111(1), 227–274.
https://scholarlycommons.law.northwestern.edu/jclc/vol111/iss1/4/
Gracia, E. (2014). Intimate partner violence against women and victim-blaming attitudes among Europeans. Bulletin of the World Health Organization, 92(5), 380–381.
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/24839328/
Ivert, A.-K., Gracia, E., Lila, M., & Brändström, S. (2018). Country of residence, gender equality and victim-blaming attitudes about intimate partner violence. European Journal of Public Health, 28(3), 559–564.
https://doi.org/10.1093/eurpub/ckx218
Johnson, H., Eriksson, L., Mazerolle, L., & Wortley, R. (2019). Intimate femicide: The role of coercive control. Feminist Criminology, 14(1), 3–23.
https://doi.org/10.1177/1557085117701574
Monckton Smith, J. (2020). Intimate partner femicide: Using Foucauldian analysis to track an eight-stage progression to homicide. Violence Against Women, 26(11), 1267–1285.
https://doi.org/10.1177/1077801219863876
Nagin, D. S. (2013). Deterrence in the twenty-first century. Crime and Justice, 42(1), 199–263.
https://doi.org/10.1086/670398
Sardinha, L., & Catalán, H. (2018). Attitudes towards domestic violence in 49 low- and middle-income countries: A gendered analysis of prevalence and country-level correlates. PLoS ONE, 13(10), e0206101.
https://doi.org/10.1371/journal.pone.0206101
